TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske Unije v zadevi C-407/18.

Če je postavljeno vprašanje za predhodno odločanje (267. člen Pogodbe o delovanju Evropske Unije - PDEU), mora sodišče postopek prekiniti do odločitve Sodišča EU. V skladu z načelom ekonomičnosti sodišče druge stopnje ne bo posredovalo istega vprašanja sodišču EU tudi v obravnavani zadevi, ampak je le prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Obravnavana zadeva se namreč od zadeve, v kateri je bilo enako vprašanje že postavljeno, v bistvenem ne razlikuje ne po dejanski, niti pravni podlagi.

Sodišče druge stopnje je po pregledu procesnega gradiva zavzelo delovno stališče, da je tudi v obravnavani zadevi, enako kot v zadevah VSM I Ip 138/2018 in VSM I Ip 376/2018, nedopusten (nepošten) v notarskem zapisu vsebovan pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto, ker ne vsebuje ustrezne omejitve tveganja spremembe menjalnega tečaja do domače valute, ki je dolžnikov vir plačila kredita. Potrošniška kreditna pogodba, ki je namenjena financiranju glede stanovanjske hiše, po svoji značilnosti in temeljnem namenu ni tipični aleatorni posel, četudi vsebuje vezanost kredita na tujo valuto, ampak lahko govorimo kvečjemu o omejeni aleatornosti. Od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati, so pričakovanja razumnega potrošnika (in tudi banke) pri kreditni pogodbi utemeljeno drugačna. V ospredju je stabilnost in predvidljivost financiranja pomembne potrošnikove dobrine. Potrošnikova kreditna sposobnost (ocenjena glede na njegove dohodke in sredstva v domači valuti) je bistven element pri sklepanju take pogodbe (tako za potrošnika, kot banko), ki povsem izgubi svoj smisel v primeru neomejene možnosti povečevanja vrednosti kreditne obveznosti v času odplačilne dobe.

Ker je sodišče druge stopnje zaznalo nedopustni pogoj, se mu je, enako kot v zadevah I Ip 138/2018 in I Ip 376/2018, postavilo vprašanje, ali mora že v fazi dovolitve izvršbe izvršilno sodišče samo preprečiti uveljavitev takega pogoja, ali mora navedeno presojo prepustiti pravdnemu sodišču v postopku z ničnostno tožbo?

V slovenskem izvršilnem postopku, ki teče na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, so procesna določila, ki lahko prekomerno ovirajo sodišče pri učinkovitem preizkusu nedopustnih pogojev, tista, ki se nanašajo na uresničevanje načela formalne legalitete in na zakonske pogoje za odlog izvršbe.

V slovenski sodni praksi obstaja več smeri razumevanja preizkusa nedopustnih pogodbenih pogojev, zajetih v notarskem zapisu kot izvršilnem naslovu, kar že samo zase pomeni tehten razlog, da dokončno o razlagi prava EU v povezavi s slovensko procesno ureditvijo odloči Sodišče EU.

Sodišče druge stopnje možnost pravu EU lojalne razlage vidi v omilitvi strogega razumevanja načela formalne legalitete in vsaj omejenem preizkusu izvršilnega naslova glede nedopustnega pogoja že v izvršilnem postopku, kot je obširno pojasnilo že v VSM sklepu I Ip 138/2018.