TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

v 1. alineji 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje za znesek 525,40 EUR delno spremeni tako, da se ugotovi obstoj temelja zahtevka za povračilo polovice stroškov stanovanja št. 57 v VII. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu V. 73 v obdobju od 15. 10. 2002 do 11. 4. 2005 in v 2. alineji 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje za znesek 9.556,15 EUR delno spremeni tako, da se ugotovi obstoj temelja zahtevka za plačilo uporabnine za polovico stanovanja št. 57 v VII. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu V. 73 v obdobju od 15. 10. 2002 do 10. 1. 2006,

v 1. in 2. alineji 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje glede višine zahtevkov, na katera se nanaša prva alineja 1. točke te odločbe, ter v tretji alineji 1. točke in v 2. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (v prvi alineji 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje za znesek 1.160,01 EUR s pripadki in v drugi alineji 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje za znesek 6.801,72 EUR s pripadki) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Stroški pritožbenega postopka predstavljajo nadaljnje pravdne stroške.

Za podanost konkludentnega priznanja je treba z zadostno stopnjo prepričanja kumulativno ugotoviti tako voljo priznanja odločilnega dejstva, kot tudi voljo priznanja njegovih pravnih posledic.

Pretrganje zastaranja je mogoče zgolj v primeru, ko zastaranje terjatve še ni nastopilo. Ko se je zastaralni rok že iztekel in je torej terjatev že zastarala, je že po logiki stvari mogoča zgolj še odpoved zastaranju, za kar pa mora dolžnik v skladu s 361. členom OZ podati pisno pripoznavo dolga.

Solastnina daje na stvari vsakemu solastniku ustrezna lastninskopravna upravičenja posesti, uporabe in razpolaganja s stvarjo, zaradi česar je utemeljenost takšnega zahtevka prvenstveno odvisna od vprašanja, ali je bila tožeči stranki takšna uporaba s strani tožene stranke kot solastnika onemogočena. Prvenstvena obveznost vsakega lastnika je, da svojo stvar uporablja le v mejah, ki jih določa zakon in da se vzdržuje kršitve lastninske pravice drugega, kar seveda velja tudi v razmerju do solastnika.

Ravnanje tožene stranke je takšno, da toženi stranki po določenem času ni več omogočalo normalne uporabe solastne stvari, saj bi takšna uporaba predpostavljala nadaljnje izpostavljanje psihičnemu nasilju tožene stranke. Navedene hude in dalj časa trajajoče življenjske razmere, ki jih je ustvarjala zgolj (oziroma v odločilni meri) ena stranka, pa je materialnopravno mogoče subsumirati pod pojem „sile“ na enak način, kot je to mogoče storiti za fizični napad.