TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi obstoja odpovednega razloga za izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po tej določbi lahko delodajalec poda izredno odpoved, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Glede te kršitve je torej treba ugotoviti, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, kot so opredeljeni v KZ-1. Če niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja, ki naj bi jih očitana kršitev imela, ni podan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kljub temu pa lahko gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in s tem za odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je le na splošno zaključilo, da je tožnik z ravnanjem, opisanim v izredni odpovedi, izpolnil elemente kaznivega dejanja sprejema koristi za nezakonito posredovanje iz 263. člena KZ-1. Pri tem pa ni upoštevalo, da konkretni člen inkriminira dve različni ravnanji, vsako z drugačnimi zakonskimi znaki, zato je v tem delu posledično tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

V podobnem primeru je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v pravdnem postopku ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Sodišče v individualnem delovnem sporu sicer praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar to pravilo ni absolutno. Tožena stranka pa je dokaze o tožnikovi komunikaciji v obravnavani zadevi pridobila po uradni (zakoniti) poti - preko predkazenskega postopka, zato ne gre za nezakonito pridobljen dokaz.