TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Udeleženci nosijo vsak svoje stroške revizijskega postopka.

Ne glede na pomanjkljivo ureditev neposredno dovoljene revizije po uveljavitvi novele ZPP-E (tretji odstavek 384. člena v zvezi s 371. členom ZPP), meje preizkusa revizijskega sodišča tudi v tem primeru ni mogoče širiti preko ureditve v prvem odstavku 371. člena ZPP pred navedeno zakonsko spremembo. To pa pomeni, da je revizijski preizkus zamejen z razlogi, ki so navedeni v reviziji, glede dejanske podlage pa v okviru, ki ga je imelo na razpolago sodišče druge stopnje ob izdaji izpodbijane odločbe.

Navedena omejitev revizijskega preizkusa nalaga vlagatelju revizije, da se v njej sooči z nosilnimi razlogi odločitve sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da revidentka temu bremenu v okviru vložene revizije ni zadostila. Njeno obširno sklicevanje na učinek zatrjevane sklenjene pogodbe o prenosu deleža nanjo v letu 2007 pomeni zgolj ponavljanje argumentov, ki jih je (kot pritožbeni razlog) uveljavljala v pritožbi zoper sklep o vpisu spremembe v sodni register. S temi ponovljenimi stališči pa se ne sooči z razlogi sodišča druge stopnje v 14. do 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi je utemeljilo neobstoj njenega pravnega interesa za pritožbo. Gre predvsem za upoštevano neskladje med zatrjevanim pogodbenim prenosom deleža in opustitvijo dolžnega ravnanja same revidentke v nasprotju z 48. členom v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZGD-1, česar revidentka niti ne izpodbija. Razlogom sodišča druge stopnje Vrhovno sodišče dodaja, da bi nudenje pravnega varstva sklicevanju na zgolj deklaratornost narave vpisa podatka v sodni register, ki naj bi odstopal od pravilnega podatka zaradi nezakonite opustitve same revidentke izvotlilo načelo zaupanja v podatke sodnega registra.