TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. UVOD

Evropska unija se je zavezala k podnebno nevtralni prihodnosti do leta 2050, pri čemer je trajnostnost postala temeljna vrednota in gonilna sila evropskega gospodarskega razvoja. S temi ambicijami je Evropska unija leta 2019 oblikovala evropski zeleni dogovor (European Green Deal), strateški načrt za prehod na trajnostno gospodarstvo, ki vključuje zmanjšanje emisij, varstvo biotske raznovrstnosti, spodbujanje krožnega gospodarstva in trajnostno rabo virov. V skladu z njim je potreben celosten in medsektorski pristop, pri katerem bodo vsa relevantna področja politike pripomogla h končnemu cilju glede podnebja. Sveženj vključuje pobude, ki urejajo področja podnebja, okolja, energije, prometa, industrije, kmetijstva in trajnostnega financiranja, ki so vsa tesno povezana.

Investicijski trajnostni načrt EU-ja, znan tudi kot Naložbeni načrt za trajnostno Evropo v okviru evropskega zelenega dogovora (Sustainable Europe Investment Plan), ima ključno vlogo pri mobilizaciji finančnih sredstev, ki so potrebna za dosego okoljskih ciljev EU-ja. V naslednjem desetletju načrt predvideva, da se zbere vsaj 1 bilijon evrov javnih in zasebnih sredstev, ki bodo usmerjena v projekte z nizkimi emisijami ogljika, obnovljive vire energije in druge trajnostne pobude. Gre za instrument, ki spodbuja zasebne investitorje, nacionalne vlade in podjetja, da se vključijo v proces zelenega prehoda, ter zagotavlja mehanizme za enotno ocenjevanje in standardizacijo trajnostnih projektov.

V tej strukturi ima taksonomija EU ključno vlogo za spodbuditev zasebnih sredstev, saj določa, katere dejavnosti se štejejo za trajnostne. Ta klasifikacijski sistem omogoča bolj usklajeno in transparentno poročanje podjetij o vplivu njihovih dejavnosti na okolje, hkrati pa vlagateljem zagotavlja jasne smernice za usmerjanje kapitala v resnično zelene projekte. Taksonomija preprečuje zeleno zavajanje, saj morajo podjetja dokazati, da njihove dejavnosti pozitivno prispevajo k vsaj enemu okoljskemu cilju (na primer zmanjšanju emisij ali prilagajanju na podnebne spremembe), hkrati pa ne smejo bistveno škodovati nobenemu drugemu cilju.

2. KAJ JE TAKSONOMIJA EU

Taksonomija EU je bila uvedena z Uredbo 2020/852 (v nadaljevanju: taksonomska uredba), ki sta jo Evropski parlament in Svet sprejela junija 2020. Uporablja se za ukrepe, ki ciljajo na trajnostne fi dejavnosti, udeležence finančnega trga v skladu z uredbo o razkritju trajnostnih financ¹ (SFDR) ter podjetja, ki so zavezana k poročanju po Direktivi glede poročanja podjetij o trajnostnosti² (CSRD). Taksonomija EU predstavlja sistem klasifikacije za opredelitev okoljsko trajnostnih gospodarskih dejavnosti glede na naslednjih šest okoljskih ciljev:

1. blaženje podnebnih sprememb;

2. prilagajanje podnebnim spremembam;
3. trajnostna raba ter varstvo vodnih in morskih virov;
4. prehod na krožno gospodarstvo;
5. preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja ter
6. varstvo in obnova biotske raznovrstnosti in ekosistemov.

Da bi se gospodarska dejavnost štela za okoljsko trajnostno, mora izpolnjevati tri pogoje:

• dejavnost mora znatno prispevati k doseganju vsaj enega od šestih okoljskih ciljev (merila SC);

• dejavnost ne sme bistveno škodovati nobenemu izmed okoljskih ciljev (merila DNSH);
• dejavnost mora biti izvedena v skladu z minimalnimi socialnimi varovalkami.

Ti pogoji so podrobneje opredeljeni v členih od 16 do 18 taksonomske uredbe.

Taksonomija EU z vzpostavitvijo jasnih kriterijev glede tega, kdaj se dejavnosti lahko smatrajo za okoljsko trajnostne, omogoča enakovredno primerjavo med podjetji. Nekatera podjetja in investitorji so skladno z zakonodajo dolžni poročati o deležih svojih dejavnosti, ki so skladne s taksonomijo EU, na podlagi česar je možna primerjava portfeljev podjetij in investitorjev. S tem je taksonomija EU dobra podlaga za usmerjanje investicijskih odločitev udeležencev na trgu in za določitev, katera podjetja so bolj trajnostna. Taksonomija EU se lahko uporablja tudi za oblikovanje zelenih finančnih produktov. Zavedati pa se je treba, da dejavnosti, navedene v delegiranih uredbah, ne predstavljajo obveznega nabora dejavnosti, v katere je treba investirati, niti niso samo te dejavnosti tiste, ki prispevajo k doseganju okoljskih ciljev. Seznam dejavnosti v delegiranih uredbah k taksonomski uredbi se bo v prihodnje posodabljal skladno z razvojem na tem področju.

Dejavnosti, ki znatno prispevajo k doseganju okoljskih ciljev, lahko razdelimo na tri skupine. Prva so t. i. jedrne dejavnosti, ki npr. k doseganju ciljev prispevajo na naslednje načine (10(1). člen taksonomske uredbe):

• imajo majhen vpliv na okolje in lahko nadomestijo dejavnosti z velikim vplivom (npr. obnovljivi viri energije);
• zmanjšujejo vpliv drugih dejavnosti (npr. čiščenje odpadnih voda) ali
• pozitivno prispevajo k okolju (npr. obnova mokrišč).

To niso vrste dejavnosti, ki so izrecno navedene v taksonomski uredbi. Namesto tega so to načini za razumevanje in uokvirjanje koncepta znatnega prispevka na podlagi členov od 10 do 15 taksonomske uredbe (Evropska komisija, 2021).

Dodatno taksonomska uredba izrecno priznava dve posebni vrsti dejavnosti. Za cilj blaženja podnebnih sprememb priznava prehodne dejavnosti (10(2). člen taksonomske uredbe). To so dejavnosti, za katere še niso na voljo nizkoogljične alternative in za katere ravni emisij toplogrednih plinov ustrezajo najboljšim v sektorju ali panogi. To lahko na primer vključuje proizvodnjo cementa, ki je najboljša v svojem razredu. Vendar morata biti izpolnjena dva pogoja: (i) dejavnosti ne ovirajo razvoja in uporabe nizkoogljičnih alternativ in (ii) ne povzročajo odvisnosti od sredstev z visokimi emisijami ogljika, ob upoštevanju ekonomske življenjske dobe teh sredstev.

Druga posebna vrsta dejavnosti, za katere se priznava, da znatno prispevajo, so t. i. omogočitvene dejavnosti (16. člen taksonomske uredbe). To so dejavnosti, ki drugim neposredno omogočajo, da znatno prispevajo k okoljskemu cilju. To lahko na primer vključuje namestitev opreme za energetsko učinkovitost v stavbah, raziskave materialov za močnejšo protipoplavno zaščito ali uporabo pokrovnih rastlin, ki zmanjšujejo tveganje poplav na določenem območju.

Prva Delegirana uredba (EU) 2021/2139 je pokrivala prva dva okoljska cilja, blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje podnebnim spremembam. Uredba določa tehnična merila za določitev, kdaj dejavnosti znatno prispevajo k doseganju teh dveh ciljev in kdaj se lahko smatra, da ne škodijo bistveno doseganju teh dveh ciljev. Merila za prvi cilj so določena v prilogi I, za drugega pa v prilogi II. Kriteriji so določeni za dejavnosti, ki pokrivajo 40 % podjetij v EU-ju in prispevajo skoraj 80 % neposrednih emisij toplogrednih plinov v EU-ju (Evropska komisija, 2021).

Pragovi uspešnosti v teh merilih temeljijo na znanstvenih podatkih in so bili razviti na podlagi zanesljive metodologije in vključujočega postopka. V njih so opredeljena merila za gospodarske dejavnosti, ki lahko na podlagi trenutno razpoložljivih tehnologij usmerijo sektorje na pot, skladno s podnebnimi in okoljskimi cilji EU-ja (Evropska komisija, 2021).

Delegirana uredba vsebuje tehnična merila za 88 dejavnosti za blaženje podnebnih sprememb, ki so razdeljene v devet skupin (v oklepaju je navedeno število dejavnosti v posamezni skupini):

• gozdarstvo (4);
• dejavnosti varstva in obnove okolja (1);
• proizvodnja (17);
• energija (25);
• oskrba z vodo, ravnanje z odpadnimi vodami in odpadki, saniranje okolja (12);
• prevoz (17);
• gradnja in poslovanje z  nepremičninami (7);
• informiranje in komuniciranje (2);
• strokovne, znanstvene in  tehnične dejavnosti (3).

Največ dejavnosti je v skupinah energija, proizvodnja in prevoz, kar je smiselno, saj so to sektorji, kjer nastaja največ emisij toplogrednih plinov. Za okoljski cilj prilagajanje podnebnim spremembam so poleg dejavnosti, ki so navedene pri okoljskem cilju blaženje podnebnih sprememb, dodatno navedene še dejavnosti za skupine:

• finančne dejavnosti in dejavnosti zavarovanja (2);
• izobraževanje (1);
• zdravstvo in socialno varstvo (1);

• kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti (3).

Skupno je 95 dejavnosti, ki obravnavajo prilagajanje podnebnim spremembam. Leta 2022 je bil sprejet komplementaren akt za podnebne spremembe (Delegirana uredba 2022/1214), ki vsebuje tehnična merila za prehodne dejavnosti, in sicer dejavnosti, povezane z jedrsko energijo in zemeljskim plinom, kamor je vključenih šest dejavnosti. Akt določa stroga merila za posebne plinske in jedrske dejavnosti, ki so v skladu s podnebnimi in okoljskimi cilji EU-ja, ki bodo pomagale pospešiti prehod s trdnih ali tekočih fosilnih goriv, vključno s premogom, na podnebno nevtralno prihodnost. Leta 2023 je bila sprejeta Delegirana uredba (EU) 2023/2485, ki dodaja nekatere dejavnosti in uvaja spremembe k osnovni Delegirani uredbi 2021/2139. Tehnična merila za določitev znatnega prispevka k preostalim štirim okoljskim ciljem ter za preverjanje izpolnjevanja merila DNSH so bila določena v delegirani uredbi (EU) 2023/2486. Število dejavnosti po posameznih okoljskih ciljih je manjše kot za blaženje in prilagajanje podnebnim spremembam. Za okoljski cilj trajnostna raba ter varstvo vodnih in morskih virov je šest dejavnosti, razvrščenih po skupinah:

• proizvodnja (proizvodnja in namestitev tehnologij za obvladovanje vodnih izgub v sistemih za oskrbo z vodo);
• dejavnosti oskrbe z vodo, ravnanja z odpadnimi vodami in odpadki ter saniranja okolja (oskrba z vodo, čiščenje komunalnih odpadnih voda, trajnostni mestni sistemi za odvajanje padavinske vode);
• obvladovanje tveganja  nesreč (sonaravne rešitve za preprečevanje tveganja poplav in suš ter zaščito pred njimi);

• informacijske in komunikacijske tehnologije (podatkovno podprte rešitve zmanjšanja vodnih izgub).

Za okoljski cilj prehod na krožno gospodarstvo je 15 dejavnosti, razdeljenih v skupine:

• proizvodnja (proizvodnja plastične embalaže, proizvodnja električne in elektronske opreme);
• dejavnosti oskrbe z vodo, ravnanja z odpadnimi vodami in odpadki ter saniranja okolja (7);
• gradnja in poslovanje z nepremičninami (gradnja novih stavb, prenova, rušenje, vzdrževanje cest, uporaba betona);
• informacijske in komunikacijske tehnologije (zagotavljanje podatkovno podprtih rešitev informacijske/operativne tehnologije);
• storitve (popravilo, obnova in ponovna izdelava, prodaja nadomestnih delov, priprava za ponovno uporabo izrabljenih izdelkov in sestavnih delov izdelkov, prodaja rabljenega blaga, izdelki kot storitev, tržnice z rabljenim blagom).

Za okoljski cilj preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja je šest dejavnosti, razdeljenih v dve skupini:

• proizvodnja (proizvodnja aktivnih farmacevtskih sestavin ali zdravilnih učinkovin, proizvodnja zdravil);
• dejavnosti oskrbe z vodo, ravnanja z odpadnimi vodami in odpadki ter saniranja okolja (zbiranje in prevoz nevarnih odpadkov, obdelava nevarnih odpadkov, sanacija pravno neskladnih odlagališč in opuščenih ali nezakonitih neopremljenih odlagališč odpadkov, sanacija onesnaženih območij).

Za okoljski cilj varstvo in obnova biotske raznovrstnosti in ekosistemov so štiri dejavnosti razdeljene v dve skupini:

• dejavnosti varstva in obnove okolja (ohranjanje habitatov, ekosistemov in vrst, vključno z njihovo obnovo);
• nastanitvene dejavnosti (hoteli, počitniške nastanitve, kampi in podobne nastanitve).

Tehnična merila, zapisana v navedenih delegiranih uredbah za doseganje znatnega prispevka k okoljskim ciljem in skladnost z merilom DNSH, se lahko za isto dejavnost razlikujejo. Npr. pri proizvodnji cementa, ki je po taksonomski uredbi prehodna dejavnost, morajo biti za skladnost z merilom SC specifični izpusti toplogrednih plinov nižji od 0,722 tCO-_2ekv/t klinkerja, medtem ko morajo biti za skladnost z merilom DNSH specifični izpusti nižji od 0,816 tCO-_2ekv/t klinkerja. Poleg izpustov toplogrednih plinov so merila DNSH določena tudi za izpuste onesnaževal zraka (npr. NO_x ).

Taksonomija EU loči med gospodarskimi dejavnostmi, ki so taksonomsko sprejemljive, in dejavnostmi, ki so taksonomsko usklajene (Virjent, 2024). Gospodarska dejavnost je taksonomsko sprejemljiva, če je opisana v prilogah delegiranih uredb in ima določena tehnična merila za presojo. Dejavnost pa je taksonomsko usklajena, če je taksonomsko sprejemljiva ter izpolnjuje kriterije taksonomske uredbe glede skladnosti, tj. izpolnjuje tehnična merila SC in NDSH ter minimalne socialne varovalke. Ob tem se je treba zavedati, da so v gospodarstvu EU-ja gospodarske dejavnosti, ki niso zajete v taksonomiji EU, vendar zato niso nujno okoljsko škodljive ali onesnažujoče.

V taksonomski uredbi 8. člen taksonomijo EU povezuje s SFDR-jem in CSRD-jem ter nalaga udeležencem finančnega trga, za katere velja SFDR, in podjetjem, za katere velja CSRD, da v svojih nefinančnih izkazih razkrijejo določene informacije. V skladu s tem členom in dodatno Delegirano uredbo (EU) 2021/2178 (t. i. Delegirana uredba 8. člena), ki podrobneje določa vsebino, metodologijo in način predstavitve zahtev za poročanje za fi in nefinančna podjetja, morajo nefinančna podjetja razkriti tri ključne kazalnike uspešnosti (t. i. KPI): delež prihodkov, delež naložb v osnovna sredstva (Capital Expenditure – CapEx) in delež naložb v obratna sredstva (Operating Expenses – OpEx), povezanih z dejavnostmi, ki so bodisi taksonomsko sprejemljive bodisi taksonomsko usklajene. Finančna in zavarovalniška podjetja morajo poročati o svojem deležu zelenih sredstev (Green Asset Ratio – GAR), deležu zelenih naložb (Green Investment Ratio – GIR) ali deležu zelenih premij (Green Premium Ratio GPR). Podjetja morajo poleg tega navesti informacije o sestavi števca in imenovalca svojih izračunov, opis določene gospodarske dejavnosti, sklic na svoja finančna poročila in razlago (Hummel in Bauernhofer, 2024).

Uredba o taksonomiji se uporablja za subjekte javnega interesa, ki imajo več kot 500 zaposlenih in več kot 40 milijonov EUR prihodkov ali 20 milijonov EUR v bilanci stanja. Uredba velja tudi za udeležence na finančnem trgu, ki ponujajo finančne produkte (Niewold, 2024).

Slika 1: Časovnica obveznosti poročanja po taksonomski uredbi

Vir: Invest Europe, 2022, in Evropska komisija, 2024.

Celoten članek je dostopen za naročnike!