TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Druga poved drugega odstavka 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08, 14/13, 64/17, 73/19 in 82/20) se razveljavi, kolikor ureja presežke prihodkov nad odhodki za izvajalce koncesionirane lekarniške dejavnosti.

Pravica do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave terja od države, da mora poskrbeti za človekovo zdravje (pravno varovana dobrina), ki je ena od najpomembnejših ustavnih vrednot. Temeljni cilj izvajanja lekarniške dejavnosti zato ni pridobivanje dobička, temveč je na ravni posameznika pridobitni namen podrejen uresničevanju pravice do zdravstvenega varstva, na ravni družbene skupnosti pa zadovoljevanju javnih potreb v skrbi za javno zdravje. Navedeno velja ne glede na to, ali lekarniško dejavnost izvaja javni zavod ali zasebni lekarnar.    Dejstvo delnega financiranja storitev zasebnega lekarnarja iz sredstev, ki mu jih plačajo uporabniki njegovih storitev neposredno ali posredno iz prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, prispeva k temu, da zasebnemu lekarnarju pri izvajanju dejavnosti ni mogoče odreči ustavnih jamstev, ki mu jih zagotavlja pravica iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Pri prodaji zdravil, ki jih plačajo uporabniki lekarniških storitev v celoti iz zasebnih sredstev, lahko tudi zasebni lekarnar prosto oblikuje ceno in s tem vpliva na ustvarjanje morebitnega presežka prihodkov nad odhodki. Izpodbijana prepoved, da bi s takim presežkom prosto razpolagal zunaj dejavnosti, intenzivno oži možnost ene od pomembnih prvin pravice do svobodne gospodarske pobude in pomeni omejitev te pravice.    Zagotavljanje trajnega, kakovostnega in univerzalnega dostopa do storitev javne zdravstvene službe je javna korist, ki lahko upraviči poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude. Gre za cilj, namenjen varstvu človekove pravice do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave, pa tudi zagotavljanju javnega zdravja nasploh. Z izpodbijanim ukrepom, ki zagotavlja, da se vsi prihodki iz naslova koncesionirane lekarniške dejavnosti namenjajo njenemu nadaljnjemu delovanju in razvoju, je takšno javno korist mogoče učinkovito zagotoviti.   Vendar obseg koristi, ki bi jih k temu lahko prispeval izpodbijani ukrep, niti ni podrobneje izkazan. Glede na navedeno te ne morejo odtehtati intenzivnega posega v samo jedro pravice. S prepovedjo prostega razpolaganja z morebitnimi presežki prihodkov nad odhodki zasebnih lekarnarjev, še posebno v delu, v katerem uporabniki plačajo storitve v celoti iz zasebnih sredstev, se namreč posega v samo jedro pravice iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Upravičenje avtonomnega odločanja na lastno odgovornost o tem, ali bo izvajalec dejavnosti pozitivni donos svoje dejavnosti ohranil v dejavnosti, preusmeril v drugo dejavnost oziroma po svoji presoji porabil drugače, je eno izmed ključnih jamstev svobodne gospodarske pobude. Ureditev, ki tako pomembno krni samo jedro te pravice, pa ne more biti sorazmerna koristim, ki bi zaradi nje utegnile nastati.