TFL Vsebine / TFLGlasnik

IZHODIŠČE

Nekatere organizacije, ki imajo tuje lastnike, želijo ali morajo¹ voditi poslovne knjige (tudi) v tujem jeziku. Zato se postavlja vprašanje, ali se morajo poslovne knjige² organizacij v Republiki Sloveniji voditi v slovenščini.

V 54. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) je določeno, da morajo družbe in podjetniki voditi poslovne knjige in jih enkrat letno zaključiti v skladu s tem zakonom in Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS) ali Mednarodnimi standardi računovodskega poročanja (MSRP). Obvezno je upoštevanje kontnega okvira za glavno knjigo, ki ga sprejme Slovenski inštitut za revizijo v soglasju z ministroma, pristojnima za gospodarstvo in finance, ter je objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije³. V SRS-jih so pravila finančnega računovodenja in poročanja za zunanje potrebe organizacij. Dopolnjujejo jih Pravila skrbnega računovodenja (PSR), ki obravnavajo metodiko delovanja računovodskega predračunavanja, knjigovodenja, računovodskega nadziranja, analiziranja, informiranja in konsolidiranja. Uporaba PSR-jev ni obvezna, ampak priporočljiva.

Skladno s členom 2.13 Pravil skrbnega računovodenja 2 – Poslovne knjige organizacije, ustanovljene po predpisih v Republiki Sloveniji, poslovne knjige vodijo v slovenščini in evrih. Obvezno je vodenje glavne knjige, medtem ko obveznost vodenja pomožnih knjig velja samo, če organizacija verodostojnih podatkov, ki se ponavadi pridobivajo iz pomožnih knjig, ne zagotavlja drugače. Če se poslovne knjige enote slovenske organizacije v tujini vodijo v tujini, se postavke prevedejo in izkazujejo v skladu s SRS-ji.

Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS) ureja temeljna pravila o javni rabi slovenščine kot uradnega jezika v Republiki Sloveniji. V 2. členu tega zakona je določeno, da javna raba slovenščine obsega vsako pisno, govorno, slušno ali na otip zaznano rabo slovenščine na katerem koli nosilcu, fizičnem ali digitalnem, ki ni namenjena izključno zasebni komunikaciji. V nadaljevanju ZJRS⁴ določa dosledno rabo slovenščine v poslovanju s strankami, v besedilnem sporočanju o svojih prodajnih izdelkih in storitvah, pri poimenovanju pravnih oseb in imen obratov, lokalov in drugih poslovnih prostorov. Vsi splošni akti pravnih oseb so zapisani v slovenščini, v slovenščini pa poteka tudi notranje poslovanje in komuniciranje. Raba slovenščine v komunikaciji s tujci (pravne ali fizične osebe) dopušča souporabo tujega jezika.

Če raba slovenščine ni predpisana s področnim zakonom, se neposredno uporabljajo določbe tega zakona.

Ker je obdavčitev organizacij praktično neločljivo povezana z računovodenjem, izpostavljamo tudi 32. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki v četrtem odstavku določa: »Če dokumentacija ni vodena v slovenskem jeziku, mora oseba iz 31. člena tega zakona na zahtevo davčnega organa, v roku, ki ga ta določi, predložiti na lastne stroške overjene prevode zahtevane dokumentacije. V primeru, da ta oseba ne predloži prevedenega dokumenta v določenem roku, davčni organ naroči prevod na njegove stroške.«

Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta strokovna razlaga.

Celoten članek je dostopen za naročnike!