TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. in obdolžene B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

Kljub dejstvu, da obdolženec v času zasega elektronskih podatkov ni bil več uporabnik elektronske naprave, na kateri so ti nastali, je ključno, da je bil njen dejanski uporabnik v času nastanka elektronskih podatkov, ki so tudi predmet zasega in preiskave. Brez dvoma ga je zato treba šteti za dejanskega uporabnika elektronskih naprav.

Drugi odstavek 219.a člena ZKP. Namen citirane določbe je po presoji višjega sodišča v tem, da se ravno dejanskega uporabnika elektronske naprave - in ne (zgolj) njenega lastnika - seznani z odredbo in s tem tudi omogoči (aktivno) udeležbo pri samem zasegu oziroma zavarovanju elektronskih podatkov.

Zagovornika imata torej prav, da je bila zaradi nevročitve odredbe obema obdolžencema storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 219.a člena ZKP, ni pa jima mogoče pritrditi, da ima ta kršitev za posledico izločitev dokazov.

Zasega elektronskih podatkov ni mogoče enačiti z zasegom predmetov pri hišni preiskavi. ZKP med določbami o preiskavi elektronskih naprav (ki so v razmerju do hišne preiskave specialne določbe) v ničemer ne predvideva, da bi se imetnika oziroma uporabnika elektronske naprave predhodno kakorkoli pozivalo, naj izroči iskane elektronske podatke.

Sam zaseg za obrambo spornih DVD-jev in na njiju zapisanih elektronskih podatkov, je torej imel zakonito podlago v izdani odredbi in je bil tudi skladen z njo, zato zgolj način zasega brez ustreznega strokovnega vodstva za izvedbo računalniško forenzičnih postopkov in neustrezna dokumentiranost postopka, ne pomenita nezakonitosti tako pridobljenih dokazov in posledično tudi ni podlage za njihovo izločitev iz spisa.