na dokumentu
Portal TFL
VSM sodba I Cpg 355/2013 - subsidiarna odgovornost lastnika za neplačane obveznosti najemnika - splošni pogoji kot pogodbena podlaga za subsidiarno odgovornost
SODIŠČE
Višje sodišče v Mariboru
ODDELEK (*)
Gospodarski oddelek
DATUM ODLOČBE (*)
31.1.2014
OPRAVILNA ŠTEVILKA
VSM sodba I Cpg 355/2013
INTERNA OZNAKA (*)
VSM0021705
SENAT, SODNIK
INSTITUT VSRS
subsidiarna odgovornost lastnika za neplačane obveznosti najemnika - splošni pogoji kot pogodbena podlaga za subsidiarno odgovornost
PODROČJE VSRS
STANOVANJSKO PRAVO
IZREK
I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev :
1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 157741/2012 z dne 22. 10. 2012, vzdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni plača tožeči stranki znesek 619,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, kot to natančneje izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, in v delu, v katerem so bili odmerjeni stroški izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila.
2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka s stroškovno posledico v korist tožene stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi se sodišče prve stopnje v predmetni pravdni zadevi po uradni dolžnosti moralo izreči za nepristojno. Po pritožbenem stališču pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno zmotna, saj 24. člen Splošnih pogojev, ki navaja pravne podlage obveznosti pogodbenih strank, jasno določa, da pogodbene stranke zavezuje tudi Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1). Zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tretji odstavek 25. člena SZ-1, ki določa, da lastnik stanovanja ni subsidiarno odgovoren za tiste dobave in storitve za posamezne dele, za katere naprave večstanovanjske stavbe omogočajo individualni odjem, ne glede na Splošne pogodbene pogoje dobave in odjeme zemeljskega plina iz omrežja, ki jih predvidi in sprejme tožeča stranka, in ki po prepričanju tožene stranke ne veljajo zanjo, pač pa za plačnika odjemalca. Dodaja še, da pogodba o dobavi plina med pravdnima strankama za predmetno stanovanje ni bila sklenjena in zato obveznosti v predmetni zadevi tožena stranka ni dolžna plačati.
3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti. V takšnih sporih se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti torej ni dopusten, prav tako tudi ne uveljavljanje postopkovnih kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V kolikor tedaj pritožnik napada po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje v razlogih izpodbijane sodbe, so te pritožbene navedbe neupoštevne in jih pritožbeno sodišče ne upošteva, ter se do njih ne opredeljuje.
6. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih, s pritožbo uveljavljanih razlogov, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa tudi ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.
7. Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog stvarne nepristojnosti z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 19. člena ZPP, s čemer tedaj uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar v sporih, kakršen je obravnavani, ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga. Sicer pa tudi, če bi tožena stranka uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, bi ta bila neutemeljena. Po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le, če je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče. Zato odločitev, ki jo je sprejelo okrožno sodišče, četudi bi o zadevi bilo pristojno odločati okrajno sodišče, iz tega razloga ni nepravilna in nezakonita.
8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, ker da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo tretjega odstavka 25. člena SZ-1, ki določa, da lastnik stanovanja ni subsidiarno odgovoren za tiste dobave in storitve za posamezne dele, za katere naprave večstanovanjske stavbe omogočajo individualni odjem, in sicer ne glede na Splošne pogodbene pogoje dobave in nakupa zemeljskega plina.
9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da tožena stranka kot lastnik stanovanja ni subsidiarno odgovorna za obratovalne stroške najemnika po petem odstavku 24. člena SZ-1, temveč da njena subsidiarna odgovornost za plačilo temelji na pogodbeni podlagi. Pri tem se je materialnopravno pravilno oprlo na določbo 5. člena Splošnih pogojev dobave in nakupa zemeljskega plina iz omrežja (v nadaljevanju Splošni pogoji), po katerih je lastnik odjemnega mesta v vseh pogledih subsidiarno odgovoren za izpolnjevanje plačnikovih pogodbenih obveznosti do dobavitelja. Pri tem je v točkah 11 do 13 nazorno obrazložilo, zakaj Splošni pogoji toženo stranko vežejo. Razlogom kot pravilnim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje in jim v bistvu ni kaj dodati. Dejstvo, da Splošni pogoji sicer odkazujejo tudi na uporabo določb SZ-1, pa ne dajejo podlage za razbremenitev plačilne obveznosti tožene stranke kot subsidiarno odgovorne za neplačane najemnikove obveznosti. Pogodbene stranke namreč svobodno urejajo medsebojna razmerja in se lahko zavežejo tudi drugače in strožje, kot je to predvideno v SZ-1, na katerega se tožena stranka sklicuje, in takšno stališče je v sodni praksi že zavzeto (sodba VSM I Cpg 479/2012 z dne 20. 12. 2013).
10. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da Splošni pogoji za toženo stranko ne veljajo. Kot izhaja iz Pogodbe o dobavi in odjemu zemeljskega plina št. 154/2007 z dne 24. 1. 2007 (priloga A16 spisa), sklenjene med tožečo in toženo stranko, za odjemno mesto M., P. u. 5/b, št. stan. ..., je s podpisom pogodbe odjemalec (tožena stranka) potrdil prejem Splošnih in Tarifnih pogojev, ki so sestavni del pogodbe in se z njihovo vsebino seznanil. Tožena stranka ni zatrjevala, da Splošni pogoji, veljavni ob sklenitvi pogodbe, pogodbenega določila o subsidiarni odgovornosti lastnika stanovanja za izpolnjevanje plačnikovih pogodbenih obveznosti do dobavitelja, niso vsebovali, je pa tudi sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke, da Splošni pogoji z dne 16. 5. 2008 zanjo ne veljajo, obrazloženo zavrnilo v točkah 12 obrazložitve izpodbijane sodbe z razlogi, ki jim kot pravilnim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.
11. S pritožbenimi navedbami, ki jih tožena stranka podaja v točki III obrazložitve pritožbe, tožena stranka posega v dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki v sporih, kakršen je obravnavani, ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja, zaradi česar se pritožbeno sodišče do navedenih trditev ne opredeljuje.
12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
13. Izrek o stroških pritožbenega postopka tožene stranke je odpadel, ker le ti niso bili priglašeni, tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).
II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev :
1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 157741/2012 z dne 22. 10. 2012, vzdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni plača tožeči stranki znesek 619,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, kot to natančneje izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, in v delu, v katerem so bili odmerjeni stroški izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila.
2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka s stroškovno posledico v korist tožene stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi se sodišče prve stopnje v predmetni pravdni zadevi po uradni dolžnosti moralo izreči za nepristojno. Po pritožbenem stališču pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno zmotna, saj 24. člen Splošnih pogojev, ki navaja pravne podlage obveznosti pogodbenih strank, jasno določa, da pogodbene stranke zavezuje tudi Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1). Zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tretji odstavek 25. člena SZ-1, ki določa, da lastnik stanovanja ni subsidiarno odgovoren za tiste dobave in storitve za posamezne dele, za katere naprave večstanovanjske stavbe omogočajo individualni odjem, ne glede na Splošne pogodbene pogoje dobave in odjeme zemeljskega plina iz omrežja, ki jih predvidi in sprejme tožeča stranka, in ki po prepričanju tožene stranke ne veljajo zanjo, pač pa za plačnika odjemalca. Dodaja še, da pogodba o dobavi plina med pravdnima strankama za predmetno stanovanje ni bila sklenjena in zato obveznosti v predmetni zadevi tožena stranka ni dolžna plačati.
3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti. V takšnih sporih se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti torej ni dopusten, prav tako tudi ne uveljavljanje postopkovnih kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V kolikor tedaj pritožnik napada po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje v razlogih izpodbijane sodbe, so te pritožbene navedbe neupoštevne in jih pritožbeno sodišče ne upošteva, ter se do njih ne opredeljuje.
6. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih, s pritožbo uveljavljanih razlogov, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa tudi ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.
7. Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog stvarne nepristojnosti z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 19. člena ZPP, s čemer tedaj uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar v sporih, kakršen je obravnavani, ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga. Sicer pa tudi, če bi tožena stranka uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, bi ta bila neutemeljena. Po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le, če je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče. Zato odločitev, ki jo je sprejelo okrožno sodišče, četudi bi o zadevi bilo pristojno odločati okrajno sodišče, iz tega razloga ni nepravilna in nezakonita.
8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, ker da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo tretjega odstavka 25. člena SZ-1, ki določa, da lastnik stanovanja ni subsidiarno odgovoren za tiste dobave in storitve za posamezne dele, za katere naprave večstanovanjske stavbe omogočajo individualni odjem, in sicer ne glede na Splošne pogodbene pogoje dobave in nakupa zemeljskega plina.
9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da tožena stranka kot lastnik stanovanja ni subsidiarno odgovorna za obratovalne stroške najemnika po petem odstavku 24. člena SZ-1, temveč da njena subsidiarna odgovornost za plačilo temelji na pogodbeni podlagi. Pri tem se je materialnopravno pravilno oprlo na določbo 5. člena Splošnih pogojev dobave in nakupa zemeljskega plina iz omrežja (v nadaljevanju Splošni pogoji), po katerih je lastnik odjemnega mesta v vseh pogledih subsidiarno odgovoren za izpolnjevanje plačnikovih pogodbenih obveznosti do dobavitelja. Pri tem je v točkah 11 do 13 nazorno obrazložilo, zakaj Splošni pogoji toženo stranko vežejo. Razlogom kot pravilnim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje in jim v bistvu ni kaj dodati. Dejstvo, da Splošni pogoji sicer odkazujejo tudi na uporabo določb SZ-1, pa ne dajejo podlage za razbremenitev plačilne obveznosti tožene stranke kot subsidiarno odgovorne za neplačane najemnikove obveznosti. Pogodbene stranke namreč svobodno urejajo medsebojna razmerja in se lahko zavežejo tudi drugače in strožje, kot je to predvideno v SZ-1, na katerega se tožena stranka sklicuje, in takšno stališče je v sodni praksi že zavzeto (sodba VSM I Cpg 479/2012 z dne 20. 12. 2013).
10. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da Splošni pogoji za toženo stranko ne veljajo. Kot izhaja iz Pogodbe o dobavi in odjemu zemeljskega plina št. 154/2007 z dne 24. 1. 2007 (priloga A16 spisa), sklenjene med tožečo in toženo stranko, za odjemno mesto M., P. u. 5/b, št. stan. ..., je s podpisom pogodbe odjemalec (tožena stranka) potrdil prejem Splošnih in Tarifnih pogojev, ki so sestavni del pogodbe in se z njihovo vsebino seznanil. Tožena stranka ni zatrjevala, da Splošni pogoji, veljavni ob sklenitvi pogodbe, pogodbenega določila o subsidiarni odgovornosti lastnika stanovanja za izpolnjevanje plačnikovih pogodbenih obveznosti do dobavitelja, niso vsebovali, je pa tudi sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke, da Splošni pogoji z dne 16. 5. 2008 zanjo ne veljajo, obrazloženo zavrnilo v točkah 12 obrazložitve izpodbijane sodbe z razlogi, ki jim kot pravilnim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.
11. S pritožbenimi navedbami, ki jih tožena stranka podaja v točki III obrazložitve pritožbe, tožena stranka posega v dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki v sporih, kakršen je obravnavani, ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja, zaradi česar se pritožbeno sodišče do navedenih trditev ne opredeljuje.
12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
13. Izrek o stroških pritožbenega postopka tožene stranke je odpadel, ker le ti niso bili priglašeni, tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).
JEDRO
Tožena stranka kot lastnik stanovanja ni subsidiarno odgovorna za obratovalne stroške najemnika po petem odstavku 24. člena SZ-1, temveč njena subsidiarna odgovornost za plačilo temelji na pogodbeni podlagi - določbi 5. člena Splošnih pogojev dobave in nakupa zemeljskega plina iz omrežja, po katerih je lastnik odjemnega mesta v vseh pogledih subsidiarno odgovoren za izpolnjevanje plačnikovih pogodbenih obveznosti do dobavitelja.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.