TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvi odstavek 39. člena Odloka določa, da se v primeru, ko je obračunski vodomer pokvarjen, ali je ugotovljen nedovoljen način odjema, ali iz drugega vzroka ni mogoče odčitati obračunskega vodomera, na osnovi predhodnih obračunskih obdobij obračuna povprečna poraba vode. Po oceni pritožbenega sodišča se navedena določba uporabi vedno, ko iz kakšnega razloga ni mogoče odčitati obračunskega vodomera. Zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami o tem, da poškodovani vodomer ni enako pokvarjenemu vodomeru, ne more biti uspešna. Bistveno je namreč, čemur tožeča stranka ne nasprotuje, da je bil obračunski vodomer neuporaben in uničen, zaradi česar ga ni bilo mogoče odčitati. To pa je tisti dejanski stan, ki ga je mogoče subsumirati pod prvi odstavek 39. člena Odloka.

Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti.

Tožeča stranka se ne more sklicevati na neizvedbo dokaza, ki ga je predlagala tožena stranka. Dokazni predlog ene stranke ne vključuje tudi dokaznega predloga nasprotne stranke. Tožeča stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke. Ker sama dokaznega predloga za postavitev izvedenca vodovodne stroke pravočasno, v sporu majhne vrednosti dovoljenih vlogah, nedvomno ni podala, njene pritožbene navedbe, da bi sodišče izvedenca moralo postaviti oziroma tožečo stranko v konkretnem primeru pozvati na plačilo predujma za njegovo postavitev, niso utemeljene.