TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Glede dejstev (in dokazov) ZPP uveljavlja razpravno načelo. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. To velja tudi v primeru, če sodišče določeno (nezatrjevano) dejstvo ugotovi med izvedbo dokaznega postopka. Takega dejstva ne sme upoštevati. Drugačno ravnanje pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo.

Po določbi 34. člena OZ (enako pa je določal tudi v času sklepanja pogodbe veljaven 46. člen ZOR) je predmet pogodbe lahko zgolj določljiv, takšen pa je, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek odstavek 38. člena OZ, enako prvi odstavek 50. člena ZOR). Namen takšne zakonske ureditve predmeta pogodbe, ki širi meje veljavnosti pogodbe na podlagi dopustnosti njegove ohlapnejše opredelitve, je zajeti tudi vse tiste situacije, ko pogodbeni stranki v naprej ne moreta točno poznati vseh elementov, ki bodo vplivali na to, da se uresniči izpolnitveno ravnanje, pa tudi dogovorjeni pogodbeni namen oziroma kavza pogodbe, kot tudi ne, kakšen točno bo obseg izpolnitvenega ravnanja in dosežen rezultat. Tak je tudi konkretni primer, saj pogodbeni stranki v naprej nista mogli natančno vedeti, kakšna dela in kakšen material bo potreben za obnovo objekta in sta zato vsebino obveznosti toženca kot zakupnika določili glede na končni rezultat (objekt bo obnovljen). S tem sta njegovo obveznost dovolj določljivo opredelili, saj se ob izostanku drugačne pogodbene določbe domneva, da sta pogodbenika imela v mislih, da bo obnovljen objekt imel običajne lastnosti potrebne za njegovo običajno uporabo, pri čemer je jasno, da ta obveznost v nobenem primeru ni mogla biti večja od izgradnje novega objekta.