TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.305,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dogovor o skupni dovozni poti do predvidenih treh novogradenj je bil pogoj za pridobitev skupne lokacijske dokumentacije in soglasja h gradnji s strani občine, za to dovozno pot pa sta tožnica in prva toženka odstopili vsaka enak del svojega zemljišča. Njun dogovor je tako postal sestavni del lokacijskih dovoljenj oziroma drugih upravnih aktov, potrebnih za gradnjo objektov. Ugotovljena vsebina v upravnem postopku doseženega dogovora in za potrebe gradenj določen status zemljišča (dovozna pot) namreč ne daje podlage za sklepanje o časovno ne določenem razmerju med strankama, pač pa ravno nasprotno omogoča (samo) tako razlago, da dogovor o skupni poti za dostop do novogradenj velja, dokler te gradnje stojijo oziroma dokler se okoliščine ne spremenijo tako, da je dostop do njih mogoč na drugačen način od dogovorjenega in določenega v upravnih aktih.

Čeprav stranki s tem stvarne pravice nista pridobili, pa njunega dogovora vendarle ni mogoče (enostavno) opredeliti v skladu z načelom relativnosti iz 125. člena OZ kot pogodbo, ki ustvarja zgolj pravice in obveznosti za pravdni stranki. Drugačno naravo ima (ravno) zato, ker je bil dosežen v upravnem postopku, njegova vsebina pa nato povzeta v lokacijsko dokumentacijo, s čimer je pravzaprav postal njen sestavni del. S tem je njun dogovor „presegel“ zgolj obligacijsko zavezo in postal zavezujoč tudi kot del upravne odločbe – lokacijskega dovoljenja. Bistvo odločbe pa vendarle ni v ureditvi razmerja prav te osebe, pač pa glede določene stvari.