TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Oškodovanec lahko zahteva od odškodninsko odgovornega prevoznika le
denarno odškodnino, ne pa vzpostavitve v prejšnje stanje (naturalne
restitucije), čeprav bi bilo mogoče škodo reparirati z drugo
generično stvarjo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izročitev
spornega blaga, kakor tudi denarni odškodninski zahtevek, ki
predstavlja vrednost istega blaga, zoper prvo toženo stranko -
prevoznika tega blaga.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča
prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na
izročitev spornega blaga zoper prvo toženo stranko - prevoznika tega
blaga.
Proti taki odločitvi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka
revizijo. Uveljavljala je revizijski razlog napačne uporabe
materialnega prava. V reviziji je vztrajala, da je škodo na blagu
povzročil prevoznik in jo je zato dolžan tudi povrniti skladno s
pravilom iz 185. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v
nadaljevanju: ZOR), to je z vzpostavitvijjo prejšnjega stanja.
Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. V razlogih
svoje odločitve pa je med drugim tudi navedlo:
Vprašanje, ali je prevoznik - prva tožena stranka - sploh
odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala na tožnikovem blagu,
je v tem postopku še sporno in zato revizijsko sodišče vanj ne
posega. V revizijskem postopku je odprto le temeljno, načelno
vprašanje, kakšna je prevoznikova odškodninska odgovornost (kadar je
pač podana): ali za reparacijo škode v obliki denarne odškodnine ali
pa tudi - kadar je to mogoče - z reparacijo škode v obliki
vzpostavitve v prejšnje stanje (naturalna restitucija).
Temeljno načelo odškodninskega prava, sprejeto tudi v ZOR (1. odst.
185. člena), je res, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje,
ki je bilo, preden je škoda nastala, torej v obliki naturalne
restitucije in šele, če ta ni mogoča (v celoti ali delno) ali če
obstajajo druge ovire, sodišče prisodi denarno odškodnino (kot sledi
iz 2. do 4. odstavka istega člena).
Vendar to splošno pravilo o reparaciji povzročene škode ne velja pri
prevoznikovi odgovornosti. To splošno pravilo o reparaciji škode je
namreč veljavno le v obsegu, če isto vprašanje v ZOR ali v kakšnem
drugem zveznem zakonu ni urejeno drugače, kot izhaja iz 23. člena
ZOR.
Že ZOR izhaja iz načela, da je v primerih, kadar je za povzročeno
škodo odgovoren prevoznik, vedno odgovoren le za denarno odškodnino,
ne pa tudi za naturalno restitucijo: v prevozni pogodbi je mogoče
določiti najvišji znesek odškodnine (1. odstavek 671. člena ZOR), v
načelu se odmerja odškodnina po tržni ceni pošiljke v času in kraju
predaje za prevoz (5. odst. 671. člena ZOR) itd. Denarno odškodnino,
ne pa obveznost povrniti škodo z naturalno restitucijo, nalaga
prevozniku Zakon o prevoznih pogodbahh v cestnem prometu (Ur.l. SFRJ,
št. 2/74): odškodnina za izgubo in poškodbo stvari se določi po tržni
vrednosti, torej v denarju (iz 99. člena), je tudi omejena po višini
(iz 100. člena); opisano načelo o denarni odškodnini je vgrajeno tudi
v Konvencijo o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMP)
(Ur.l. SFRJ, Medjunarodni ugovori i drugi sporazumi, št. 11/58):
odškodnino za blago je treba obračunati po njegovi vrednosti (iz 23.,
24. in 25. člena) itd. V nobenem od naštetih predpisov (kakor tudi ne
v predpisih, ki urejajo drugačne oblike prevoza) ni predvidena
možnost, da bi bil prevoznik dolžan ob ugotovljeni njegovi
odgovornosti škodo povrniti v obliki naturalne restitucije.
Tako izhodišče pa je tudi razumljivo: prevoznikova dejavnost je
opravljanje prevozov. Morebitna prevoznikova odškodninska odgovornost
ne more siliti prevoznika, da bi presegel svojo običajno dejavnost
(in bi lahko tudi presegla meje njegove pravne sposobnosti, glej 54.
člen ZOR) s tem, da bi nastopal kot dobavitelj blaga (čeprav tudi
generično določenega) zaradi kritja svoje odškodninske odgovornosti.
Zato lahko prevoznik svoje odškodninske rizike tudi zavaruje, to pa
je mogoče le za denarno ne pa za naturalno restitucijo škode. Tako
tudi zavarovalna organizacija ni dolžna reparirati škode svojega
zavarovanca v obliki naturalne, pač pa le v obliki denarne
restitucije.