TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pogled odvetnice

V članku pišem o svojih pravnih in osebnih spoznanjih ob pripravi na pogovorni večer »O vprašanjih življenja in umiranja«, ki je 31. maja 2022 potekal v organizaciji Odbora za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije. Svoje poglede smo predstavili dr. Sara Ahlin Doljak, dr. Jadranka Buturović Ponikvar (dr. medicine), dr. Maja Ebert Moltara (dr. medicine), dr. Roman Globokar (univ. dipl. teolog), dr. Borut Ošlaj (prof. filozofije in umetnostne zgodovine), mag. Aleš Pražnikar (dr. medicine), prim. Helena Reberšek Gorišek (dr. medicine) in dr. Matjaž Zwitter (dr. medicine). Srečanje so moderirali dr. Zvonka Slavec Zupanič (dr. medicine), Peter Golob (dr. medicine in univ. dipl. pravnik) in Jure Brankovič (dipl. univ. zgodovinar in novinar).

Kdo se boji smrti, kdo se boji umiranja

Naš način razmišljanja o smrti vpliva na to, kako razmišljamo in delujemo v vsakdanjem življenju. V dvajsetih letih dela v odvetništvu na področju dednega prava sem ob razgovorih s strankami, ki so umirale, in njihovimi svojci v postopku dedovanja spoznala, da strah pred smrtjo lahko okrepi našo željo po maščevanju in pravdanju z dediči. Pri tistih, ki so osredotočeni na bolečino, je želja po maščevanju veliko manjša. Zaradi strahu pred smrtjo nam je tudi težje izživeti žalost. Ljudje, ki se bojijo smrti, po mojih opažanjih dlje časa trpijo zaradi simptomov žalosti po izgubi ljubljene osebe kot tisti, ki so smrt sprejeli. Pri zakoncih opažam, da na strah pred smrtjo vpliva slog navezanosti, ki se odraža v naših razmišljanjih in obnašanjih v medsebojnih odnosih. Odnosi se oblikujejo zgodaj v življenju in nas spremljajo v odraslo dobo. Varno navezani ljudje so ponavadi zaupljivi, zanesljivi in podporni partnerji. Nevarno navezani ljudje so lahko pretirano zaskrbljeni in nadzorovalni, oddaljeni in neodvisni ali mešanica obojega. Ko gre za to, kako dojemajo, se ljudje z varnim slogom navezanosti bojijo smrti manj kot ljudje z negotovim slogom navezanosti. To je zanimivo spoznanje, ker je način razmišljanja o smrti povezan z našim odnosom in intimnostjo odnosov, ki jih živimo.

Spominjanje na našo minljivost povzroči strah pred smrtjo. Če pa pri nekom močno prevladuje občutek, da ima življenje smisel, je strah manjši. V zvezi s tem imam osebno izkustvo. Po traheotomiji pred skoraj petimi leti so sledile tri hude, neprespane noči, ko sem prosila in rotila nočne sestre, da ne zmorem tako živeti. Medicinske sestre na oddelku za intenzivno nego sem prosila za dovoljenje, da si izpulim nazogastrično sondo. Ko se danes ozrem nazaj, vem, da je bil to klic na pomoč, in nikakor prošnja po pomoči, da umrem. Hude telesne bolečine in duševna stiska zaradi nenadne nezmožnosti govora, požiranja in težkega dihanja so bile zame tako huda sprememba, da sem bila prepričana, da tako ne bom zmogla živeti. Četrto noč, ko sem lahko zaspala brez strahu, ko je fizična bolečina postala obvladljiva, je ta klic obupa izzvenel in danes pričujem o tem, da rada živim, kljub omejitvam, ki jih imam, in sem hvaležna za vsak nov dan. Med to izkušnjo sem začela razumeti stvari in doživela sem notranji mir, kot ga nisem še nikoli prej. Glavo sem imela prazno, brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. Bilo je le čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobenih strahov, skrbi, ničesar, kar bi me kakorkoli držalo ujeto. Po tednu dni na oddelku za intenzivno nego sem vse opustila, povsem sem se izročila. Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Po številnih letih iskanja sem spoznala samo sebe.

Kako osmišljam svoje življenje? Ni preprosto in nimam recepta. V zadnjih petih letih sem spoznala vrednote, ki me vodijo in mi kažejo, kako naj se premikam skozi življenje. Ne glede na to, ali gre za ustvarjalnost, uspeh ali spokojnost; v mojih mislih živijo ideje in uresničujem jih v dejanjih.

Mark Twain je rekel: »Strah pred smrtjo izhaja iz strahu pred življenjem. Človek, ki živi polno, je pripravljen umreti kadarkoli.« Jaz bi Twaina popravila in na podlagi lastnega izkustva rekla: »Človek, ki živi osmišljeno, je pripravljen umreti kadarkoli.«

Čigavo je življenje – življenje kot družbena dobrina ali moje življenje je predvsem moje

Ko pripravljam predavanja za študente glede pravne in poslovne sposobnosti, postavitve odrasle osebe pod skrbništvo ali veljavnosti oporočnih razpolaganj zapustnika, nimam težav s sklicevanjem na mnenje določenega pravnika, sklicevanjem na razsodbo določenega sodišča. Pri vprašanjih življenja in umiranja ter vprašanju, čigavo je življenje, pa strokovne kompetentnosti, prepričljivosti in verodostojnosti ne zmorem umestiti v sebi, teže in dometa pravnih mnenj, teorije, stališč ali sodb kritično preveriti na konkretnem problemskem polju in pri tem razumeti ter prepričljivo utemeljiti, zakaj kaže nekaterim stališčem slediti bolj kot drugim. Golo povzemanje stališč pravnikov, sodb in pravnih teorij, ki bi ustrezala mojim prepričanjem, ideološkim nazorom, z resnim argumentiranjem, nima nič skupnega z mojim pravnim vedenjem o življenju in umiranju.

Novejši pravni primer pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) obravnava pritožbo gospoda Mortiera proti Belgiji iz leta 2017,¹ zaradi domnevne kršitve obveznosti države, da varuje pravico do življenja, ker ni preprečila zdravniku, da je prekinil življenje bolnice, ki je trpela zaradi kronične depresije, brez vednosti in soglasja sina in hčere. V tem sodnem primeru je bila pritožnikova mati z diagnozo kronične depresije podvržena evtanaziji s strani zdravnika, ki pritožnika in njegove sestre ni obvestil o tem. Upravni odbor, pristojen za preverjanje postopka in izpolnjevanja pogojev, ki jih predpisuje belgijski zakon o evtanaziji, ni ugotovil nepravilnosti, čeprav odločitev ni bila javno objavljena. Pritožnik je trdil, da država ni izpolnila svoje dolžnosti zaščititi življenje njegove matere. Trdil je, da so bili zaščitni ukrepi, ki jih predpisuje zakon, navidezni, zaradi neupoštevanja ustreznega postopka. Menil je tudi, da izvedena preiskava ni bila dovolj učinkovita. Dvomil je o nepristranskosti upravnega odbora, ker je bil zadevni zdravnik eden od članov odbora, nekaj tednov pred smrtjo pa je pritožnikova mati donirala 2500 evrov zdravniškemu združenju, katerega predsednik je bil ta zdravnik. Pritožnik se je tudi pritožil, da so dejstva primera kršila njegovo duševno integriteto in posegla v njegovo družinsko življenje. Skliceval se je na kršitev 2. in 8. člena Konvencije o človekovih pravicah.

Ko razmišljam o tem primeru in iščem brezčasen koncept človeštva in njegovo vrednost, se mi zastavlja nekaj vprašanj. Katero vedenje je najbolj človeško? Pomagati umreti osebi, ker je to zahtevala, ne glede na razlog? Ali ne bi bilo bolj humano reči: »Ti si pomemben, ker si ti, in pomemben si do konca svojega življenja. Naredili bomo vse, kar je v naši moči, ne le za pomoč, da umreš mirno, ampak tudi za to, da živiš, dokler ne umreš.« Tako kot v primeru Vincenta Lamberta² iz Francije iz leta 2019 sta to dva nasprotujoča si koncepta človečnosti in človekovih pravic: na eni strani humanistična koncepcija, ki ceni in ščiti notranje dostojanstvo vsake osebe, in na drugi strani individualistična predstava, ki ne verjame človeški naravi, ampak le individualni volji.

Primer Mortier proti Belgiji sproža veliko vprašanj, na katera še iščem odgovore. Pravna teorija in sodna praksa razlikujeta še med poslovno sposobnostjo³ in sposobnostjo razsojanja.⁴ Po pravni teoriji je sposobnost razsojanja dejanska sposobnost razumeti pomen lastnih odločitev in dejanj, sposobnost razumeti pomen izjave lastne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Razhajanje med obema pojmoma nastopi, ko poslovno sposobna oseba izgubi dejansko sposobnost razsojanja, na primer zaradi demence, uživanja alkohola, uživanja medikamentov, stresa. Razsodnost je podstat poslovne sposobnosti, volja nerazsodne osebe pa je nična, tako da do veljavne izjave volje ne pride, in taka oseba ne razume pomena in posledic izjave, ker je bila v tistem trenutku nerazsodna. Pojem razsodnosti je pravni pojem, in ne medicinski. Sodišče lahko le na podlagi ugotovitve vseh okoliščin, povezanih s psihičnim stanjem osebe, zaključi o njeni sposobnosti. Seveda je pri razsodnosti zakonodajalec nedvomno upošteval dosežke medicinske znanosti. Sodni izvedenec psihiater ima posebno vlogo v postopku ugotavljanja razsodnosti, a le v tem smislu, da s svojim strokovnim znanjem sodišču omogoči, da ugotovi potrebne okoliščine o psihičnem stanju in na podlagi teh dokazov potem ugotovi, ali je bila oseba ob izjavi volje sposobna razsojanja oziroma ali je bila v tem času poslovno sposobna ali ne.

Človekovo dostojanstvo je najvišja etična vrednota ter merilo in omejitev za delovanje državne oblasti. Ustavnopravni red je torej zgrajen na vrednotah, ki v temelju pripadajo posamezniku – svobodnemu človeškemu bitju. Iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah⁵ izhaja, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo in da ga je treba spoštovati in varovati. Enako določa tudi 17. člen slovenske Ustave. Vsakdo ima pravico do življenja in osebne celovitosti. Vsakdo ima pravico do spoštovanja telesne in duševne celovitosti. Na področjih medicine in biologije je treba spoštovati svobodno privolitev, po predhodni seznanitvi prizadete osebe v skladu s postopki, določenimi z zakonom. Pri nas to določa 26. člen Zakona o pacientovih pravicah.⁶ Že vrsto let je veliko govora o pravni ureditvi, ki naj bi bila vsaj teoretično tako varna in zanesljiva, da ne bi dopuščala zlorab na področju življenja in umiranja. Pravo vedno obstaja znotraj družbenih dogajanj. Sodobna medicina je velikokrat odsev družbe, ki z vsemi močmi pritiska s prepričanjem, da je ob koncu življenja še vedno mogoče za bolnika storiti nekaj več, mogoče z bolj agresivnim medicinskim zdravljenjem, kar ne izboljša kakovosti življenja in ga ne podaljša. Pritisk na medicino in umirajoče se izvaja s pravnimi sredstvi, tožbami svojcev, ki se ne morejo soočiti z umiranjem svojca in trdijo, da zdravniki niso storili vsega, kar bi lahko, četudi bi bilo dejanje z medicinskega vidika nesmiselno in ga tudi bolniki intimno zavračajo, a se pogosto uklonijo pritisku svojcev. To se dogaja kljub pravicam bolnikov do lajšanja trpljenja, bolečine in kljub pravici, da sami izberejo, kako bodo preživeli obdobje življenja s terminalno boleznijo. Pravni red in njegovo varovanje bolnikov že pri manj spornih vprašanjih, kot je spremljanje umirajočih, ne moreta zavarovati pred zlorabami. Treba je demistificirati smrt, ki se jo je izbrisalo iz vsakdanjega pogovora, dopustiti umiranje in pustiti umreti človeku, ko pride njegov čas, saj gre za spoštovanje meje lastnega umiranja.

Vplivi konfesionalnosti na razumevanje pravice do življenja

Pravica človeka do življenja ni pravna, temveč naravnopravna pravica, ki ima značaj najvišje vrednote, saj brez te pravice družba niti ne more nastati. Pravica do življenja je že vnaprej dana. Če bi pravo postavilo normo, ki bi načeloma zanikala pravico do življenja, to ne bi mogla biti pravna norma, saj bi nasprotovala osnovam prava. Pravica človeka do življenja je bistvena in nosilna prvina varstva človekovega dostojanstva. Človekovo življenje je nujna predpostavka varstva dostojanstva kot vrhovne ustavne vrednote in ideje. Nedotakljivost človekovega življenja ne dopušča omejujočega oziroma negativnega vrednotenja življenja posameznika, vrednotenja, ki bi človeka zaradi njegovega telesnega ali duševnega stanja opredeljevalo za manj koristnega oziroma vrednega manj od drugih ali sploh za nevrednega življenja. Ustava⁷ zapoveduje enako vrednotenje življenja vseh posameznikov in nasprotuje pojmovanju človeka kot objekta.

Človek je subjekt pravic in temeljnih svoboščin. Iz določbe 17. člena Ustave jasno izhaja zahteva po kategorično pozitivnem vrednotenju človekovega življenja. Pravica do življenja je prirojena pravica posameznika in je z njim tesno povezana. Ni je mogoče niti prenašati niti se ji odpovedati. Pravica do življenja ne more predstavljati podlage za pravico do smrti, ki je njeno vsebinsko nasprotje. Nedotakljivost življenja posamezniku ne daje razpolagalne pravice nad lastnim življenjem, ki bi na primer državo obvezovala, da posamezniku pomaga pri samomoru. Splošna deklaracija človekovih pravic⁸ pravico do življenja zagotavlja v določbi 3. člena, ki določa, da ima vsakdo pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah⁹ ureja pravico do življenja v določbi 6. člena, ki določa, da ima vsak človek prirojeno pravico do življenja. Ta pravica mora biti z zakonom zaščitena. Nikomur ne sme biti življenje samovoljno vzeto. Iz mednarodne prakse, določb nacionalnih ustav in različnih mednarodnih instrumentov izhaja, da pravica do življenja predstavlja splošno načelo mednarodnega prava.

Ohranitev življenja in golo življenje

Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki je v javni obravnavi od oktobra lani, nalaga pomoč pri usmrtitvi izbranemu in lečečemu zdravniku, kar je v nasprotju z njegovim poslanstvom ohranjanja življenja. Ob tem se utemeljeno sprašujem, kakšno mesto zaseda v slovenski družbi življenje in kako družba varuje človekovo dostojanstvo kot svojo individualno in kolektivno vrednoto. Koliko je vredno življenje v slovenski družbi? Kot sem že zapisala, so uresničevanje življenja in njegova nedotakljivost ter svetost osrednji temelji vsake človeške družbe. Sodna praksa ESČP je zavzela stališče, da pravica do življenja ne vključuje pravice do smrti.

Poraja se vprašanje, kdo lahko odloča o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ali naj prošnje obravnavajo le strokovni timi, sestavljeni iz zdravnikov, filozofov, pravnikov in preostalih strokovnjakov, ali pa morajo takšne prošnje obravnavati sodišča? Nedopustno je, da bi bila odločitev v rokah le enega posameznika – zdravnika.

Vrednosti življenja ne more vrednotiti pravo. Zdravstvena stroka se lahko zedini pri vrednotenju in določitvi, od katerega trenutka dalje je neetično ter v nasprotju z medicinsko znanostjo in stroko, da se nekoga umetno vzdržuje v stanju, ki ne pomeni življenja. Zakon o pacientovih pravicah vsebuje pravni standard, to je načelo največje zdravstvene koristi za pacienta. Pravni standard pomeni, da se brezupno zdravljenje ne nadaljuje, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in preprečitvi zlorabe prava. Zakon o pacientovih pravicah tudi daje pacientu pravico odpovedati se zdravstveni oskrbi, na primer priključitvi na respirator, zdravnik pa to lahko upošteva. Taka odpoved pacienta ni analogija evtanazije.

Vsebinsko imam zadržke iz preprostega, posvetnega razloga – pravo sem vedno dojemala kot nedorečen način regulacije človeškega življenja, ker se moram kot pravnica zavedati tudi globoke vprašljivosti svojega poklica. Pravo izhaja iz človeškosti, ki izvira tudi iz globokega zavedanja in priznanja, da se motim. V znameniti misli errare humanum est, s katero opravičujemo svoje človeške in strokovne napake, je zaobjeta primarna lastnost človekovega bivanja. Pravo in pravna ureditev na področju konca našega življenja morata imeti varovalo, ki omogoča tudi vrnitev v prvotno stanje, recimo razveljavitev neke odločitve, izrečene zaradi takšne ali drugačne pomote. Po biološko‑ -psihološki plati proces naravnega umiranja ni le dogajanje v smislu, da nekdo s stikalom prekine življenje. Sama nimam medicinskega ali psihološkega znanja in lahko le dodam, da je proces umiranja bistveno bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled, in da še zdaleč nimamo odgovorov na vprašanja, v kolikšni meri pravno poseči v dogajanje. Gre za vprašanje, na katero bomo nekega dne prav vsi našli odgovor. Zato je pri pravnih posegih v zaključno fazo našega življenja potreben resnično temeljit premislek. Ko enkrat nastopi smrt, žal ni več mogoče ničesar popraviti, ni več vrnitve v prvotno stanje.

Svoje razmišljanje zaključujem z besedami pokojnega profesorja astrofizike Stephena Hawkinga. Več kot 50 let je bolehal za ALS in leta 1985 so ga zaradi pljučnice priklopili na aparate, ki so ga ohranjali pri življenju. Njegovi ženi so takrat dali možnost, da se odloči za odklop aparatov. Hawkingove besede po okrevanju so bile: »Dokler je življenje, je tudi upanje.«

¹ Mortier v. Belgium (N° 78017/17).

² Julia Kapelańska-Pręgowska, European court of human rights (GC), Case of Lambert and others v. France, judgment of 5 June 2015, Application No. 46043/14.

³ Prvi odstavek 41. člena Obligacijskega zakonika – OZ (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.).

⁴ Člen 136 OZ.

⁵ 2010/C 83/02.

⁶ Ur. l. RS, št. 15/08 in nasl.

⁷ Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.

⁸ Ur. l. RS – MP, št. 3‑12/18.

⁹ Ur. l. RS – MP, št. 2‑1/93.