TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v I. točki izreka tako, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 7.000 EUR v 5 enakih obrokih po 1.400 EUR, tako da plača prvi obrok v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, vsakega naslednjega pa v enem letu po zapadlosti predhodnega obroka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila, ter v II. točki izreka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odškodninska odgovornost toženke v smislu protipravnosti ravnanja, povezanega s samim izbrisom, v postopku ni bila sporna, na tožniku pa je trditveno in dokazno breme, da izkaže obstoj in višino nastale škode, ki presega prejeto na podlagi ZPŠOIRSP, in vzročno zvezo med nastalo škodo in nezakonitim izbrisom.

Pritožbeno sodišče je pri presoji višine nastale škode upoštevalo dejstvo prisilnega izgona kot posebne okoliščine, ki je nedvomno močno posegla v tožnikovo duševno sfero, v njegove osebnostne pravice, svobodo gibanja, dostojanstvo, mu povzročila strah in duševno trpljenje skozi daljše časovno obdobje. Upoštevalo je tudi, da se je tožnik zaradi izgona znašel v tujini, kar je kasneje vplivalo na dodatne težave pri pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje, saj je bilo oteženo izkazovanje dejanskega bivanja, zato je bil upravni postopek zanj ugodno rešen šele po upravnem sporu kar 4 leta po vložitvi popolne vloge. Vse navedeno upravičuje prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v celotnem zahtevanem znesku 20.000 EUR, kar tudi ni v nasprotju s podobnimi primeri iz sodne prakse.