TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbeni postopek se nadaljuje.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-192/23 zavrnilo pomisleke o ustavni neskladnosti določb ZIZ, ki obrazloženost (in s tem utemeljenost) ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pogojujejo s predlaganjem dokazov za podane navedbe. V 35. točki obrazložitve citirane odločbe je v zvezi s tem izpostavilo, da mora dolžnik ugovoru dokaze dejansko predložiti le, ko priznava obstoj pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja) in obstoj ter avtentičnost verodostojne listine, hkrati pa tudi to, da ima dovolj podatkov, da se do nje opredeli, tudi če oporeka pravni pravilnosti njene vsebine. V 36. točki obrazložitve pa je pojasnilo, da dolžnik, ki se odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak, standard obrazloženega ugovora doseže razmeroma enostavno, saj zadošča, da predlaga vsaj en dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, kar je lahko tudi njegovo zaslišanje. V obravnavani zadevi dolžnik v ugovoru temu ni zadostil.

Iz dolžnikovega ugovora izhaja, da priznava obstoj poslovnega razmerja z upnikom, in sicer v zvezi z dobavo sistema, ki so ga vgradili v A., prav tako pa tudi, da je dolžniku znano, na kaj se nanaša upnikov zahtevek. Obveznosti plačila terjatve, ki mu je bila naložena s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, in izvršbi za njeno izterjavo, pa nasprotuje s sklicevanjem na napake upnikove izpolnitve, tj. na nedelovanje vgrajenega sistema in na upnikovo nepripravljenost, da kljub podanim večkratnim pozivom napake odpravi. Čeprav dolžnik v zvezi s temi dejstvi sam nosi trditveno in dokazno breme, za svoje navedbe v ugovoru ni predlagal nobenega dokaza.