TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zoper toženca v celoti zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna tožencu povrniti 440,64 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in 534,72 EUR stroškov pritožbenega postopka, oboje v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje pravdne stroške.

Določilo 8. člena posredniške pogodbe je nesorazmerno strogo do druge stranke. Gre za vnaprej tipizirano določbo, ki jo je v pogodbo vnesla tožeča stranka, nanjo pa toženec ni mogel vplivati. Gre torej za splošni pogoj pogodbe, njegovo uporabo pa sodišče lahko zavrne skladno z 2. odstavkom 143. člena ZOR med drugim tudi, če je to nepravično oziroma pretirano strogo. Določilo 8. člena ureja pogodbeno dogovorjeno odškodnino za primer kršitve pogodbe, ta pa je po določilu 1. odstavka 266. člena ZOR lahko dogovorjena le v takšni višini, ki bi jo nasprotna stranka morala pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot nujno posledico kršitve pogodbe in torej določeni znesek odškodnine ne sme biti v očitnem nesorazmerju s škodo (3. odstavek 265. člena ZOR). Zato je v pogodbi dogovorjena odškodnina v višini za 100 % povečane provizije, do katere bi bila stranka upravičena, če bi pogodbo v celoti izpolnila, nedvomno pretirano visoka in je uporabo takšnega določila sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Osmega člena pogodbe ni mogoče razlagati kot pogodbene kazni, saj je bila toženčeva obveznost kot naročnika iz 6. člena pogodbe plačilo posredniške provizije, torej denarna obveznost, za kršitev slednje pa pogodbena kazen ne more biti dogovorjena (3. odstavek 270. člena ZOR).