TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Seštevek posameznih zneskov iz naslova davčnih odmernih odločb se ujema s celotnim zneskom terjatve, ki jo upnik izterjuje na podlagi seznama, zato je višino terjatve mogoče preizkusiti. V kolikor dolžnik skuša izpodbiti pravilnost samih odmernih odločb, pa višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče na izvršilni naslov zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti, zato bi moral vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posamezne odločbe iz seznama dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.

Ker je upnik izterjevano terjatev v predlogu za izvršbo konkretiziral do te mere, da je mogoče njeno višino v zvezi s predloženimi listinskimi dokazi v celoti preizkusiti, je trditveno in dokazno breme o morebitni nepravilni višini in o morebitnem nepravilnem vračunavanju delnih plačil prevalil na dolžnika. Dolžnik je torej tisti, ki bi moral podati konkretne in dokazno podprte trditve o izvedenih delnih plačilih in o morebitnem drugačnem znesku dolga, tega bremena pa ni zmogel, saj so njegove trditve v zvezi z višino dolga ostale popolnoma pavšalne.

Upnik je že v predlogu za izvršbo jasno in določno navedel, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali premičnega premoženja, priložil je tudi sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine in rubežni zapisnik, iz katerega izhaja, da je bila premičninska izvršba neuspešna (čemur dolžnik tudi pritrjuje). V odgovoru na ugovor pa je upnik dodatno priložil še štiri sklepe o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva in trdil, da je bila tudi ta izvršba neuspešna, česar dolžnik ne v odgovoru na to vlogo ne sedaj v pritožbi ne prereka. Ravno tako dolžnik ni nasprotoval navedbam upnika, da je bil v času davčnih izvršb nezaposlen in brez dohodkov. Višje sodišče ob pojasnjenem pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je upnik uspel izkazati obstoj procesne predpostavke za dovolitev nepremičninske izvršbe.

V zvezi nepremičnino dolžnik podaja ugovorni razlog iz 7. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, torej da je izvršba dovoljena na stvar, na kateri je možnost izvršbe omejena, saj gre za dolžnikov dom. Take navedbe so neutemeljene, saj ZIZ za tako sklepanje ne daje podlage, prav tako ne slovenska sodna praksa ne sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, ne prepovedujeta. Sama očitana nesorazmernost med vrednostjo nepremičnin in terjatvijo (tudi če je podana) še ne pomeni nujno razloga, ki bi preprečeval izvršbo, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Tudi morebitna nizka višina terjatve v posamezni zadevi sama po sebi še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo s prodajo nepremičnin, načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ pa je varovano z možnostjo dolžnika, da lahko predlaga omejitev že dovoljene izvršbe pod pogoji iz 169. člena ZIZ.

Na pravilnost dovolitve nepremičninske izvršbe tudi ne morejo vplivati epidemiološke razmere zaradi Covid-19. Poudariti je, da je vpliv teh razmer že predvidel in uredil zakonodajalec z zakonskimi prekinitvami teka rokov in zakonskim odlogom izvršbe, vsi ti ukrepi pa so bili v predmetni zadevi pravilno upoštevani.

Davčna izvršba se v sodnem postopku lahko opravlja le na nepremičnine ali poslovni delež, zato je možnost omejitve izvršbe omejena zgolj na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka, ne pa na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.