TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, 108/09, 57/12 in 109/12) ni bil v neskladju z Ustavo.

Določitev namenske rabe zemljišč z občinskim prostorskim načrtom ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov, temveč gre za normiranje v javnem interesu. Z vidika lastnika zemljišča lahko pomeni določitev namenske rabe zemljišča sicer omejitev njegove lastninske pravice, saj sme zemljišče uporabljati le skladno s prostorskimi akti. Navedeno pa ne pomeni, da Ustava posameznikom zagotavlja pravico do ohranitve obstoječe namenske rabe njihovih zemljišč. Spremenljivost namenske rabe zemljišča je vgrajena v sam koncept socialne vezanosti lastnine na zemljiščih in je nujni pogoj za udejanjanje ustavnopravno varovanega smotrnega izkoriščanja zemljišč in načela prevlade javnega interesa v postopku prostorskega načrtovanja. Vendar avtonomija občine ni neomejena, saj je občina tudi pri prostorskem načrtovanju vezana na Ustavo in zakone, odločitve o namenski rabi prostora oziroma o pogojih umeščanja objektov v prostor pa morajo biti pripravljene po predpisanih postopkih za pripravo in sprejetje prostorskih aktov. Vrsta pravnega varstva je odvisna od narave pravnega akta in njegove vsebine. Prostorski akti, ki določajo namensko rabo prostora v Republiki Sloveniji, imajo naravo predpisa. Izvedbeni prostorski akti imajo kot splošni pravni akti posebno pravno naravo, ki jo opredeljuje predmet njihovega urejanja. Ker se nanašajo na določljiv nabor nepremičnin na območju urejanja prostorskega akta in zanje določajo konkretne pravne režime, v primeru občinskih prostorskih načrtov ni mogoče govoriti o predpisih v klasičnem pomenu besede, za katere bi bilo značilno abstraktno normiranje, temveč gre za splošne pravne akte sui generis, ki jih opredeljuje konkretnejši pristop k normiranju. Ustava sodnega varstva v okviru rednega sodstva zoper splošne pravne akte ne zahteva. Prav tako tega ne zahteva Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V primerih, ko predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, neposredno posega v posameznikove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj, je pravno varstvo posamezniku zagotovljeno s pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti določb takega predpisa oziroma splošnega akta. Določbe občinskih prostorskih aktov, s katerimi ti določajo oziroma spreminjajo namensko rabo zemljišč iz zazidljivih v nezazidljiva, imajo naravo predpisa oziroma splošnega akta, ki neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj posameznikov. Ustavno sodišče je zato na podlagi četrte alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno odločati o skladnosti navedenih določb z Ustavo in zakoni. Ker lahko pobudnik s pobudo, ki jo Ustavno sodišče sprejme in na njeni podlagi začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa, doseže razveljavitev ali celo odpravo določb, ki posegajo v njegove pravice ali pravne koristi, lahko s tem učinkovito zavaruje svoj pravni položaj. Upoštevajoč tudi, da posameznikom v okviru izpodbijane ureditve ni bilo na voljo nobeno drugo pravno sredstvo, s katerim bi lahko varovali svoj pravni položaj in ki bi bilo glede na posebno pravno naravo določb o spremembi namenske rabe zemljišč lahko ustreznejše, je Ustavno sodišče izpolnjevanje pogoja pomembnega pravnega vprašanja v primerih neposrednega učinkovanja določb splošnih pravnih aktov na lastninskopravni položaj pobudnika doslej tolmačilo široko. Zato ni mogoče slediti predlagateljevemu očitku, da glede na omejen dostop in pogoje, ki jih morajo pobudniki izkazati, da dosežejo vsebinsko presojo prostorskega akta, pobuda kot taka ni učinkovito pravno sredstvo ter da je navedeni pogoj pobudnikom nesorazmerno oteževal dostop do učinkovitega pravnega varstva njihovih pravic.