TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ob rob prvi konferenci o plačah v javnem sektorju

»Naj se zahvalim organizatorju konference družbi Tax-Fin-Lex za pogum, da ste se lotili problematike plač v javnem sektorju. Če se ne motim, gre za prvo tovrstno konferenco. Vsi vemo tudi, da je to kislo jabolko, v katero ni še nihče zares ugriznil ...« S temi besedami je Jure Trbič, državni sekretar na ministrstvu za javno upravo, pozdravil več kot 150 udeležencev dvodnevne konference z naslovom Plače v javnem sektorju.

Potem ko je Zlata Tavčar, direktorica družbe Tax-Fin-Lex, odprla dvodnevno srečanje, je zbrane pozdravila dr. Etelka Korpič Horvat, nekdanja ustavna sodnica in podpredsednica Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Konferenca je bila namreč tudi priložnost za predstavitev Komentarja k zakonu o sistemu plač v javnem sektorju, katerega glavna urednica je ravno dr. Korpič Horvat, založila pa ga je družba Tax-Fin-Lex.

»Ni naključje, da je zakonodajalec določil, da se plačni sistem v javnem sektorju uredi s posebnim zakonom,« je dejala uvodoma. Prejšnja ureditev, ko se je sistem urejal s kolektivnimi pogodbami in področnimi predpisi, je povzročala veliko razlik znotraj javnega sektorja. Tudi ne čudi, da se je zakon o javnem sektorju uveljavljal dolgo časa – od leta 2002, ko je bil sprejet, vse do leta 2008. Gre za zahtevno materijo, ki je pomembna ne samo za javne uslužbence in delodajalce, ampak za družbo kot celoto.«

Dr. Korpič Horvat je ob predstavitvi komentarja in razlogih za njegov nastanek posebej poudarila, da so avtorji komentarja v uvodu zapisali predloge, »kaj bi bilo treba po našem mnenju spremeniti med prenovo plačnega sistema. A čeprav je komentar nastal v času, ko so se pripravljale spremembe, smo ocenili, da bo za prakso in teorijo koristen, saj poleg obširne razlage vsebuje tudi sodne in ustavnosodne odločitve, tudi mnenja področnega ministrstva za javno upravo in druge vire, ki smo jih zelo skrbno navedli v komentarju. Hkrati smo ocenili, da bi lahko bil komentar zaradi časa, v katerem je nastal, ena od podlag sprememb in dopolnitev.«

Jure Trbič je medtem v svojem uvodnem nagovoru poudaril, da ministrstvo ne le spremlja ta sektor, ampak mora pripravljati tudi konkretne predloge rešitev in jih v okviru socialnega dialoga skuša z deležniki usklajevati po najboljših močeh.

»O plačah v javnem sektorju se ves čas veliko govori, drznem pa si reči, da ne gre zgolj za pet milijard evrov na leto in približno 190.000 uslužbencev ter približno 2000 proračunskih uporabnikov. Gre za pogovore tudi zaradi prekompleksnega normativnega urejanja. Tako bo na podlagi zadnjega dogovora o plačah in drugih stroških dela z reprezentativnimi sindikati zahtevan poseg v kar 22 pravnih aktov in vsi vplivajo na pravice iz delovnega razmerja zaposlenih v javnem sektorju.

V zadnjem desetletju se je nabralo preveč težav, ki kažejo na pomanjkljivosti obstoječega plačnega sistema, ter vse več delodajalcev in tudi zaposlenih meni, da so spremembe nujne. Ne gre zgolj za nejasnosti v smislu nejasnih ali ohlapno urejenih posameznih institutov. Ne nazadnje bo treba odgovoriti na eno temeljnih vprašanj, kako preprečiti vsakoletno povišanje mase plač ob nespremenjeni učinkovitosti; kako zagotoviti, da bo plačni sistem tudi s svojo motivacijsko funkcijo spodbujal zagotavljanje kakovosti storitev.

Ko govorim o nesorazmerjih, se zavedam, da so plačna razmerja porušena – ne le zaradi nekaj višjih plač za nekaj več kot 36.000 zaposlenih znotraj dejavnosti zdravstva in socialnega varstva. Denimo tudi zato, ker so se v minulih obdobjih povečevale plače javnim uslužbencem, direktorjem pa ne.«

Ob koncu je Jure Trbič spomnil še na mednarodno krizo, »na katero Slovenija nima vpliva. In zato je pred nami največji izziv, kako doseči potrebne spremembe tega plačnega sistema, popraviti porušena razmerja in hkrati ostati v okvirih javnofinančne vzdržnosti.«

Ravno v luči te vzdržnosti so udeleženci pozorno prisluhnili dr. Davorinu Kračunu, predsedniku fiskalnega sveta, ki je v uvodu k okrogli mizi natančno in nazorno predstavil ekonomske in socialne razsežnosti stroškov javne uprave.

»Javnofinančna vzdržnost ni naš cilj, ampak okvir, in ta okvir usmerja naše cilje,« pa je dejal ob koncu okrogle mize. Sredstva za zaposlene v javnem sektorju, kot je predstavil Kračun, pomenijo namreč 10,6 odstotka BDP, kar je med najvišjimi v Evropi. »Velik obseg sredstev za zaposlene omejuje prostor fiskalni politiki za doseganje preostalih ciljev. Četrtina vseh javnih izdatkov za javni sektor ima tudi makroekonomski vpliv – te plače pomenijo stabilen vir povpraševanja.« Kračun je ob tem spomnil na nekaj, o čemer se redkeje govori. »Gre za demonstracijski učinek plač v javnem sektorju. Pri zahtevi interesnih skupin za plače v gospodarstvu so plače v javnem sektorju pomembna referenca. Če dovolj agresivne skupine v javnem sektorju dosežejo povišanje plač, ta referenca vpliva na druge zahteve v gospodarstvu, kar pomeni težave za fiskalno politiko in za boj proti inflaciji.«

V sklepni misli je Kračun opozoril, da se bo »ob nadaljnjem povečanju zaposlenosti in hkratni zagotovitvi konkurenčnega plačila obseg sredstev za zaposlene tudi v prihodnje povečeval hitreje kot druga javna poraba. To bo predstavljalo eno ključnih tveganj za vzdržnost javnih financ in bo hkrati pomembno omejevalo manevrski prostor fiskalne politike pri doseganju drugih ciljev.«

Voditeljico okrogle mize o tem, kakšen naj bo plačni sistem javnega sektorja v prihodnosti, znano televizijsko novinarko Ksenijo Horvat je zanimalo, ali se lahko rešimo s sprotnimi popravki ali potrebujemo prenovo.

Boštjan Koritnik, ki je bil tudi sam minister za javno upravo v zadnji vladi, je prepričan, da je tisto, kar so dosegle posamezne skupine v pogajanjih, največja ovira.

Peter Pogačar, generalni direktor direktorata za javni sektor na ministrstvu za javno upravo, je prepričan, da moramo »enkrat odpreti debato o tem, kaj pričakujemo od javnega sektorja. Vsi bi radi imeli čim boljšo storitev za čim manj denarja. To pač ne gre. Kar pa zadeva enotni plačni sistem, gre v resnici za fenomen. Vsi so z njim nezadovoljni, a izstopiti ne želi nihče – razen enega segmenta.«

Da sistem plač v javnem sektorju od leta 2008 ni bil deležen resnih ukrepov, posledica tega pa je, da se problemi zgolj kopičijo, je prepričan Jakob Počivavšek, predsednik konfederacije sindikatov Slovenije Pergam. »Nesorazmerja plač so posledica tega, da so vsakokratne vlade sklepale dogovore s posameznimi skupinami.«

Tomaž Vesel, nekdanji predsednik računskega sodišča, je spomnil na pomembno dejstvo, da pomeni 190.000 zaposlenih v javnem sektorju 190.000 volilcev. Nihče jim ne upa ali ne želi reči, da bodo imeli nižje plače. »Slednje je poseben privilegij, sicer pa jaz enotnemu plačnemu sistemu ne bi pripisoval preveč bibličnega pomena, mora biti dodan socialni dialog in mora obstajati zavedanje o tem, da vzdrževanje takšnega plačnega sistema pomeni družbeni konsenz.«

Ksenija Horvat je glede na strah pred težavami, ki nas še čakajo to jesen, Davorina Kračuna vprašala, koliko manevrskega prostora ima v resnici vlada.

»Mislim, da je manevrskega prostora malo ali nič. Glede na to, kakšen primanjkljaj predvidevajo proračuni, hodimo po robu. V proračunu je sicer predviden prostor za ukrepanje, a ima to tudi drugo stran: prodajo nekaj milijard obveznic. Če prepričamo investitorje, da smo dovolj solidna država, na roko pa nam gre, da je evropska komisija dovolila odstop od fiskalnih pravil zaradi izrednih razmer.«

Kako doseči realnejše ocenjevanje v javnem sektorju, je vprašala voditeljica.

»Edini način za večjo plačo v javnem sektorju je napredovanje,« je odgovoril Jakob Počivavšek. »To je posledica dejstva, da so bile plače leta 2012 zaradi varčevanja zamrznjene, a je bilo zamrznjeno tudi napredovanje. Ko so se varčevalni ukrepi sprostili, je vse skupaj poskočilo. V sistemu je kar nekaj variabilnih elementov, a se ne uporabljajo zaradi različnih razlogov.«

»V Avstriji, kot je zapisano tudi v komentarju o zakonu, kjer tudi imajo centraliziran sistem plač v javnem sektorju, lahko strokovnjaku, ki ga potrebujejo, omogočijo višje plačilo,« je pripomnila Ksenija Horvat.

Sogovorniki so se strinjali, da pri nas takšnih pogojev ni, ob pripombi, da denimo minister za Slovence po svetu ne more biti enako plačan kot minister za zdravje.

»Smo pred prenovo plačnega sistema v javnem sektorju,« je pred koncem povzela Ksenija Horvat in udeležence prosila za nekaj zaključnih misli.

Boštjan Koritnik je prepričan, da je »iluzorno pričakovati, da bo javni sektor s plačami kadar koli konkuriral zasebnemu, ker je javni sektor servis zasebnemu.

Enkrat se moramo odločiti in se dogovoriti, kaj želimo od javnega sektorja. Prenovo plačnega sistema pa moramo gledati kot delodajalec v dialogu s sindikati in odgovarjati na izzive, ki prihajajo iz družbe. Gre za vprašanje splošnega družbenega konsenza.«

Tomaž Vesel: »Na novo je treba določiti razmerja. Določiti tudi, koliko mora nekdo narediti za to plačo, torej potrebujemo normative. Tudi s sindikati se ni treba prepirati, ampak se je treba dogovoriti. Enkrat pa bo treba nasloviti tudi vrednotenje posameznih poklicev pri določitvi minimalne plače.

Poglejmo za primer raziskovalne inštitute, ki imajo mednarodne projekte in vlada ne daje nič zraven. Vi pa lahko raziskovalcu določite 43. razred – ne 42. ali 44., ampak točno 43. razred. To regulacijo je treba malo sprostiti.«

»Poudarjate dogovor o plačah za javni sektor,« je dodala Ksenija Horvat. »Kje bo potekal ta dogovor? Ali bomo sploh prišli do te razprave?«

Obveljalo je prepričanje, da je pravi naslov za začetek vlada, potem pa ekonomsko-socialni svet. In civilna družba. Pogovoriti se moramo, kakšna družba želimo biti. Na Irskem so denimo naredili projekt, platformo, in ko so na njej našli rešitev, so z njo šli na referendum.

Jakob Počivavšek: »Tak forum bi moral biti ekonomsko-socialni svet, na kar sindikati ves čas opozarjamo, a ni pravega interesa.«

Peter Pogačar: »Moje mnenje je, da bi bilo že danes mogoče pri ocenjevanju delovne uspešnosti delati določene razlike in določene diferenciacije. V pogajalski skupini, ki jo vodim, smo se odločili, da bomo šli skozi vse dodatke v javnem sektorju, analizirali, kaj v praksi funkcionira in kaj ne, da bi skušali oblikovati neke rešitve. Prepričan sem, da je potrebna celovita analiza vseh institutov, da vidimo, na katerih točkah lahko dosežemo skupno soglasje.«

Tomaž Vesel: »Po mojem mnenju bi morali začeti pri definiciji, koliko si lahko makroekonomsko in javnofinančno privoščimo. Mislim na odstotek BDP ali na odstotek proračuna. Kje smo trenutno? Na 11 odstotkih. Če bi bil dosežen družbeni dogovor o tem, koliko imamo zdaj in koliko denarja lahko predvidimo za prihodnjih pet let, da gremo skozi en mandat. Potem je največje vprašanje, kdo in na kakšen način naj doseže družbeni dogovor. Prek civilne družbe in tudi medijev, da v okviru tega potem najdemo najbolj fleksibilne mehanizme – tako določimo X, če ga ne, se vedno znova zapletamo. Sistem pa se ne uredi, ker ga s pogajanji in vsem drugim skušamo zadržati na stopnji, kot je zdaj. Ko dosežemo primeren konsenz, določimo omenjeni X, na podlagi katerega in izbire dejavnosti lahko gre vlada v pogajanja s sindikati.

Sledi določanje posebnosti, ki potrebujejo posebno urejanje in nekoliko izstopajo. Z zdravniki recimo je ravno tako treba doseči konsenz o stanju, kot je, in o napovedih, vendar bomo v letu ali dveh definirali, kaj je slovenski zdravstveni sistem. Druga skupina je področje posebnega generatorja družbe, ki mora obdržati najboljše strokovnjake in zadržati mlade možgane. Tretja skupina so državni organi – organi državne uprave, ki jih delim še na nevladne in vladne. Potem je še ena skupina, ki bi ji rekel zaposlovanje mladih. Uprava se je namreč precej postarala in ni membrane, skozi katero bi prišli mladi.«

Davorin Kračun je še enkrat ponovil, da je javnofinančna vzdržnost le okvir in da vedno obstaja nevarnost, da jo prekoračimo. Takrat pa lahko gre vse narobe. Kot z zlato ribico, ko imaš tri želje in s tretjo nespametno vse uničiš.

Po koncu konference, potem ko se je zvrstilo vseh šestnajst predavanj, je tudi Zlata Tavčar, direktorica družbe Tax-Fin-Lex, ki je konferenco organizirala, posebej omenila »izjemno okroglo mizo, ki je postregla tudi s predlogi za prenovo sistema plač v javnem sektorju. Izvedeli smo tudi, da nihče ne upravlja sistema, zato je prišlo do vseh anomalij. Pri zasnovi prihodnjega sistema o plačah v javnem sektorju bo treba upoštevati tako demografsko stanje kot tudi večjo fleksibilnost pri deficitarnih poklicih. Masa plač mora biti definirana z odstotkom od družbenega bruto proizvoda, če želimo biti javnofinančno vzdržni.«

Več fotografij si lahko ogledate na našem Facebook profilu!