TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi in se :

1.) Ugotovi, da toženi stranki odgovarjata tožniku za njegovo v tej pravdni zadevi vtoževano škodo iz škodnega dogodka z dne 28. 7. 1980 v celoti do 3/4, to je ob upoštevanju že pravnomočno prisojene odškodnine še za 1/4 celotne škode.

2.) Glede odločitve o višini 1/4 škode in o stroških postopka se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.) Stroški revizijskega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je prišlo do škodnega dogodka zato, ker sta toženi stranki cestišče slabo in nepravilno vzdrževali, zaradi česar se je vozišče (ne bankina) pod kolesi tožnikovega vozila vdrlo. Ceste, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, nista opremili z vertikalno prometno signalizacijo, ki bi voznike opozarjala na premajhno nosilnost cestne konstrukcije, na cesti pa tudi nista izvajali nobenih vdrževalnih del. Po mnenju izvedenca, kateremu sta sodišči sledili, bi bilo mogoče nastanek škodnega dogodka preprečiti že s tem, da bi se na cesti izvajala običajna in predpisana vzdrževalna dela. Z vsemi navedenimi opustitvami (zlasti z opustitvijo kakršnihkoli rednih in običajnih vzdrževalnih del in nepostavitvijo prometne signalizacije, ki bi voznike opozarjala na premajhno nosilnost cestne konstrukcije) sta toženi stranki brez dvoma v pretežni meri prispevali k temu, da je prišlo do škodnega dogodka. Njun krivdni soprispevek je brez dvoma višji od tožnikovega in znaša po presoji revizijskega sodišča 75 %. Preostalih 25 % škode pa mora tožnik trpeti sam, saj je tudi v njegovem ravnanju mogoče zaznati znake malomarnega, predvsem pa premalo skrbnega ravnanja. Zaključek o tožnikovi soodgovornosti v višini 25 % pa po presoji revizijskega sodišča ni mogoč le zato, ker obstaja pravnomočna kazenska sodba (tako je revizijsko izhodišče), ampak predvsem zato, ker je bilo tudi njegovo ravnanje premalo previdno in skrbno. Kot izkušen voznik, ki je poznal cesto, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, se je namreč za srečevanje z drugim vozilom odločil na najmanj primernem kraju in na najožjem delu ceste, čeprav so po ugotovitvah nižjih sodišč zaradi razširitve ceste le nekaj (približno deset) metrov stran od kraja škodnega dogodka obstajali boljši in bistveno varnejši pogoji za izvedbo manevra srečevanja dveh tovornih motornih vozil. S tem je tožnik, kot je bilo ugotovljeno tudi v kazenskem postopku, ravnal v nasprotju z določili 4. odstavka 49. in 3. odstavka 50. člena v času škodnega dogodka veljavnega zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Uradni list SFRJ št. 11/74). Odločitvi sodišč prve in druge stopnje, da je tudi tožnik soprispeval k škodnemu dogodku in nastanku škode, sta tedaj materialnopravno pravilni, ob upoštevanju obsega in teže tožnikovih ravnanj pa je zmotna le njuna materialnopravna presoja, da znaša tožnikov prispevek 50 %. Po presoji revizijskega sodišča znaša namreč le 25 %.