TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se ta po spremembi glasi:

„Tožena stranka je dolžna v roku 15-tih dni povrniti stroške tožeče stranke v višini 1.806,98 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Celju št. SI56 ..., s sklicem ... (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 001/2018), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Sponzorske pogodbe zakon ne ureja, torej se za njeno sklenitev ne

zahteva nikakršna oblika (1. odstavek 51. člena OZ). Ker nobena od

strank ni trdila, da bi bila pisna pogodba podpisana s strani obeh

strank, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta se

pogodbeni stranki sporazumeli o bistvenih sestavinah pogodbe (15.

člen OZ). S sponzorsko pogodbo se sponzor zaveže sponzorirati določen

dogodek (prireditev) ali določen subjekt (športnika, društvo, klub) s

sredstvi v naravi (opremo, stvarmi ali storitvami) ali v denarju,

sponzoriranec pa se zaveže izvesti določene aktivnosti (reklamiranje

sponzorja na tekmah in drugih prireditvah, tekmovalnih dresih,

panojih, reklamnih materialih). Sponzorska pogodba bi sicer lahko

poleg obveznosti reklamiranja vsebovala tudi druge obveznosti ali

aktivnosti sponzoriranca, vendar pa ob pomanjkanju trditvene podlage,

da je bila to bistvena sestavina pogodbe, sodišče ni bilo dolžno samo

na podlagi izpovedbe direktorja tožeče stranke ugotavljati dejstva,

ki jih tožeča stranka sploh ni zatrjevala.