TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Šesti in sedmi odstavek 36.b člena Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/13 – uradno prečiščeno besedilo, 92/20, 159/21 in 109/23) se razveljavita.   Prvi do peti ter osmi in deveti odstavek 36.b člena Zakona o zaščiti živali niso v neskladju z Ustavo.   Člena 36c in 36č Zakona o zaščiti živali nista v neskladju z Ustavo.   Tretja alineja 43. člena Zakona o zaščiti živali ni v neskladju z Ustavo.

Iz četrtega odstavka 72. člena Ustave izhaja dolžnost zakonodajalca, da z zakonom ustrezno uredi varstvo živali. Varstvo živali je ustavno varovana vrednota ter, širše gledano, del ustavnih zahtev ohranjanja narave in varovanja okolja po prvem in drugem odstavku 72. člena Ustave. Za varstvo okolja, ki ni subjekt, da bi lahko sam varoval svoje pravice in interese, in kar velja tudi za varstvo živali, je na splošno še posebej pomembno delovanje subjektov, kot so različne nevladne organizacije, ki lahko na različne načine varujejo javne interese na teh področjih. Ukrep trajnega odvzema rejnih živali posega v lastninsko pravico lastnikov in skrbnikov živali. Tudi skrbniki živali, ki niso njihovi lastniki, uživajo ustavnopravno varstvo lastninske pravice po 33. členu Ustave, saj se to varstvo razteza tudi na položaje, ki so za posameznika podobni lastninskopravnim. Navedeni ukrep temelji na ustavno dopustnem cilju zaščite živali, saj se z njim lahko odstrani tveganje, da bi se mučenje živali pri skrbniku nadaljevalo ali ponavljalo. Ukrep je primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja, pri čemer gre za odločanje o strokovnih vprašanjih, zato je treba zakonodajalcu priznati širše polje proste presoje. Ker tudi vrednost zasledovanega cilja končati trpljenje oziroma mučenje živali pretehta nad težo posledic posega v pravico do zasebne lastnine, ukrep ni v neskladju s pravico do zasebne lastnine. Ker so z vidika presojanega ukrepa vsi lastniki in skrbniki živali v enakem položaju, saj za vse velja enak ukrep, sama finančna vrednost rejnih živali pa pri tem ni upoštevna, je ureditev skladna z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Kvalificirani prijavitelji, kot jih določa Zakon o zaščiti živali, niso del državne uprave in niso nosilci javnih pooblastil, ker ne izvršujejo upravnih nalog oziroma ne izvajajo oblastnih dejanj kot pristojni inšpektorji. O pravicah in obveznostih posameznikov se odloča v konkretnih inšpekcijskih postopkih. Ustavno sodišče medsebojno (ne)skladnost dveh zakonov presoja le, če bi ta pomenila anomijo v pravnem redu, ki bi kršila načela pravne države in s tem 2. člen Ustave. Uporaba nedoločnih pravnih pojmov v predpisih sama po sebi ni v neskladju z Ustavo in tudi ne daje podlage za arbitrarno odločanje pristojnega organa v posameznih postopkih. Izpodbijana ureditev, v skladu s katero lahko kvalificirani prijavitelj v primeru nestrinjanja z ugotovitvami pristojnega organa oziroma inšpektorja zahteva ponovno presojo teh ugotovitev, ki jo izvede posebna tričlanska komisija, ni jasno urejena, kar je v nasprotju z zahtevo po jasnosti in pomenski določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave.