TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 755/2016-5 z dne 1. 6. 2016 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrže.

Izpodbijana odločitev tožene stranke temelji na določbi 12. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala (drugi odstavek 12. člena Uredbe Dublin III). Iz ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi izhaja in ni sporno, da sta tožnika (državljanka Sirije in državljan Egipta) v evropski prostor vstopila z veljavnimi hrvaškimi vizumi.

Po mnenju Vrhovnega sodišča tožniki niso izkazali obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti niso zatrjevali, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen. Tudi SEU je v Sodbi navedlo, da v obravnavanem primeru niti iz predložene odločbe niti iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem, zlasti kar zadeva dostop do zdravstvenega varstva, niti tega tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne trdijo.

Je pa SEU v Sodbi opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija. Navedlo je tudi, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti.

V obravnavani zadevi pa je očitno, da niti trditve niti predloženi dokazi ne kažejo na to, da bi zdravstveno stanje tožnice sploh ustrezalo tako opredeljenemu pojmu posebej hude (duševne) bolezni, posledično pa tudi ne kažejo na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Tudi ob sprejetju resničnosti dejstev, ki izhajajo iz tedaj obstoječih in s strani pritožnice predloženih dokazov, dejstva, ki bi bila glede na citirana stališča iz Sodbe pomembna za presojo Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi (posebej resna bolezen tožnice, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine) ne izhajajo niti iz trditev tožnice niti iz predloženih dokazov.

Vrhovno sodišče tudi ni sledilo stališčem Ustavnega sodišča glede uporabe diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III, ki so nasprotna Sodbi. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč že iz smisla te določbe ne more izhajati obveznost njene uporabe, še manj pa pravica prosilca da se na njo sklicuje oziroma zahteva njeno uporabo. Gre za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti (in ne obveznost), da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III. SEU je v Sodbi izrecno zapisalo, da člena 17(1) te uredbe v povezavi s členom 4 Listine ni mogoče razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, državo članico zavezuje, da navedeno klavzulo uporabi.