TFL Vsebine / TFLGlasnik

Sklepajo se kupoprodajne, podjemne, gradbene, prevozne in špedicijske pogodbe, ustanavljajo se družbe, prihaja do škodnih primerov itd. Pri izvajanju teh pogodb pogosto nastajajo pravni zapleti in težave: obveznosti se ne izvajajo na dogovorjen način, kupnina se ne plačuje, reklamirajo se stvarne in pravne napake, povzroča se škoda, uveljavljajo se odškodninski zahtevki itd. Ker gre vedno za spor med subjekti iz dveh različnih držav, je pomembno vprašanje, katero pravo bo merodajno za presojo zadeve, in vprašanje mednarodne pristojnosti, torej katero sodišče, slovensko ali tuje, bo pristojno za reševanje spora.

Glede pristojnosti v primeru spora v poslovnem življenju opažamo dve temeljni praksi: stranke se pogosto sploh ne dogovorijo, katero sodišče ali drug organ je pristojen v primeru spora, po drugi strani večja podjetja ali podjetja, ki pogosto sklepajo čezmejne pogodbe, ravnajo ravno nasprotno in se dogovorijo o pristojnosti sodišča ali mednarodne arbitraže.

1. Katero sodišče je pristojno, ko se stranki ne dogovorita glede mednarodne pristojnosti

Odgovor nam daje Uredba 1215/2012 Evropske unije o mednarodni pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba 1a).

1.1. Splošna pristojnost

Iz Uredbe 1215/2012 je razvidno, da v skladu z njenim 4. členom splošna pristojnost pripada sodišču v državi, kjer ima toženec stalno prebivališče, torej na območju, kjer je središče socialnega življenja te osebe. Pri pravnih osebah je stalno prebivališče v kraju, kjer ima družba statutarni sedež ali glavno upravo ali glavno poslovno enoto.

Center glavnih interesov (COMI) je pomemben argument tudi pri določanju pristojnosti v insolvenčnih postopkih. Insolvenčno pravo je v Evropi kljub težnjam, da bi bilo bolj poenoteno, različno urejeno: v nekaterih državah so postopki in materialno pravo ugodnejši za insolvenčnega dolžnika, medtem ko so v drugih državah ovire za razdolžitev težje premostljive, prav tako postopki trajajo različno dolgo. V nekaterih državah so že začetne ovire precej visoke, tako da obstaja tudi določen obseg insolvenčnega turizma. To pomeni, da si dolžniki – pravne osebe ali potrošniki – poskušajo zagotoviti pristojnost in materialno pravo države, kjer je položaj zanje ugodnejši. Načeloma je pristojnost v postopkih v primeru insolventnosti urejena v Uredbi EU 2015/848. Mednarodno pristojnost ureja 3. člen, ki določa, da je v primeru insolventnosti pristojno sodišče države članice, na ozemlju katere je središče dolžnikovih glavnih interesov. Pri družbi ali pravni osebi se domneva, če ni dokazano nasprotno, da je središče dolžnikovih glavnih interesov kraj njegovega registriranega sedeža. Pri posamezniku, ki opravlja samostojno poslovno ali poklicno dejavnost, se domneva, da je središče njegovih glavnih interesov tudi glavni kraj njegovega poslovanja. Pri kateremkoli drugem posamezniku pa se domneva, da je središče njegovih glavnih interesov kraj njegovega običajnega prebivališča.

V vseh teh primerih gre torej za središče dolžnikovih glavnih interesov. Pri ugotavljanju glavnih interesov je seveda treba situacijo dolžnika presoditi celostno. Upoštevati je treba njegove gospodarske in osebne povezave, na podlagi katerih se ugotavlja središče dolžnikovega sodišča. Sodišče EU je v zadevi C-253/19 odločilo, da dejstvo, da je edina dolžnikova nepremičnina na Portugalskem, medtem ko sam živi v Združenem kraljestvu, ne zadostuje za določitev pristojnosti portugalskega sodišča. Tudi v sodni praksi med Avstrijo in Slovenijo opažamo, da je vrsta družb sicer ustanovljenih v Avstriji, medtem ko se celotna administracija in pogodbena razmerja opravljajo v Sloveniji, kjer so tudi stranke in upniki, pri čemer se stečajni postopki vseeno odvijajo v Avstriji, kjer imajo družbe svoj registrirani sedež. Takim postopkom nihče ne ugovarja, še najmanj pa o pristojnosti podvomi avstrijsko sodišče, saj je za stečajnega sodnika dobrodošel vsak stečajni postopek, ker s tem krepi svoj položaj na sodišču. Če bi bilo stečajnih postopkov manj, bi bilo manjše tudi število stečajnih sodnikov, ti pa bi morali nato opravljati druga dela. Tem postopkom ne ugovarjajo niti upniki, saj so zanje insolvenčni postopki v Avstriji hitri in finančno manj obremenjujoči kot morda drugje.

Tudi potrošniki radi izbirajo avstrijska sodišča za osebne stečaje.

1.2. Alternativne in izključne pristojnosti – primeri iz prakse

Poleg splošne pristojnosti obstajajo seveda tudi specifične, izključne in alternativne pristojnosti.

Prodaja blaga in izvajanje storitev

V skladu s 7. členom Uredbe 1215/2012 lahko pri pogodbi o prodaji blaga osebo tožimo tudi v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Pri prodaji blaga je kraj izpolnitve, če ni drugače dogovorjeno, kraj, kamor je bilo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno. Pri pogodbi o izvajanju storitev pa je kraj izpolnitve storitve ta, kjer je bila storitev opravljena ali bi morala biti opravljena. V običajnih primerih v praksi je torej tako, da slovenska podjetja opravljajo storitve v Avstriji, zato bo zanje največkrat pristojno avstrijsko sodišče. Enako velja za primer, ko se blago proda v Avstrijo. Ob tem je treba dodati, da morajo avstrijska sodišča v skladu z Uredbo 593/2008 (Rim I) pri pogodbah o prodaji blaga in enako pri pogodbah o opravljanju storitev dostikrat (pri pogodbah med pravnimi osebami) uporabiti slovensko pravo, saj 4. člen Uredbe za pogodbo o prodaji blaga predvideva uporabo prava tiste države, v kateri ima prodajalec običajno prebivališče, za pogodbo o opravljanju storitev pa pravo države, v kateri ima običajno prebivališče izvajalec storitve.

Takšni primeri so v praksi pogosti in pomenijo zahtevne izzive za sodišče in tudi za udeležene stranke. Ne smemo prezreti, da obstajajo precejšnje materialnopravne razlike v pravnih redih držav. Na isto vprašanje daje pravo ene države drugačne odgovore kot pravo druge države.

1.3. Škodni dogodki

Poseben izziv je tudi pristojnost v zadevah, kjer se uveljavlja odškodninski zahtevek na osnovi delikta ali kvazidelikta. V teh primerih je pristojno sodišče v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Glede kraja škodnega dogodka že obstaja obširna sodna praksa Sodišča EU. Z izrazom »kraj škodnega dogodka« se razume kraj, kjer je storilec deloval, pa tudi kraj nastanka škodljivih posledic.

Kot primer lahko navedemo številne postopke, ki jih vodijo slovenski oškodovanci v Avstriji in Sloveniji v zvezi s poplavami reke Drave.

Storilec, torej avstrijski upravljalec hidroelektrarn, je deloval v Avstriji, škoda pa je nastala v Sloveniji. Načelno je torej možna tožba tako v Avstriji kot tudi v Sloveniji. Takšni tipični primeri distančnih deliktov pa lahko povzročijo problem »torpednih tožb«. Storilec vloži na primer negativno ugotovitveno tožbo, torej tožbo za ugotovitev, da ni povzročil škode, pred sodiščem tiste države, ki je zanj najugodnejša, s čimer ustvari litispendenco v skladu z 19. členom Uredbe 1215/2012, zaradi česar se morajo sodišča, ki bi pozneje v drugi državi odločala o odškodninskem zahtevku, izreči za nepristojna. Takšne »torpedne tožbe« se ne vlagajo samo v tistih državah, kjer je pravosodje počasno in se z njimi zavlačuje vsebinski postopek, ampak tudi v državah, kjer tožnik pričakuje ugodnejšo rešitev.

Sodišče EU je v celi vrsti primerov odločalo o pristojnosti pri odškodninskih tožbah na osnovi kraja nastanka škodljive posledice. Ni vsak kraj, kjer nastane škodljiva posledica, tudi zadostna navezna okoliščina. Čista premoženjska škoda, ki je nastala na ta način, da je oškodovanec plačal storilcu denarno vsoto s svojega računa na Nizozemskem, še ni zadostno tesna navezna okoliščina, zlasti če ima oškodovanec račune v različnih državah in bi si tudi z različnih računov plačal znesek ter si s tem izbral kasnejšo pristojnost sodišča (C-12/15, Universal Music/ Josef Brož).

1.4. Delikti, storjeni prek medijev

Kot primer naj navedemo enega od slovenskih časopisov, ki je v svojem članku razkril ime in priimek domnevnega storilca kaznivega dejanja, hkrati pa je bila ta objava prek spletne strani časopisa dostopna tudi v Avstriji in drugod.

Tožba zaradi razžalitve oziroma zahteva po odstranitvi podatkov, ki identificirajo domnevnega storilca (po avstrijskem medijskem zakonu je takšna identifikacija prepovedana), je bila vložena v Avstriji, saj je škodljiva posledica nastala v Avstriji.

1.5. Pristojnost pri najemu ali zakupu nepremičnine

V skladu s 24. členom Uredbe 1215/2012 je predvidena izključna pristojnost sodišča tiste države članice, v kateri je nepremičnina, če gre za stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnine. Zanimivo je, da avstrijska sodišča pri tožbah, ko gre za najemnino za privez čolna v pristanišču v Izoli ali Pulju, menijo, da je zanje pristojno slovensko ali hrvaško sodišče, saj privez obravnavajo kot najem nepremičnine.

1.6. Pristojnost v potrošniških sporih

V skladu z 18. in 19. členom Uredbe 1215/2012 druga pogodbena stranka lahko začne postopek zoper potrošnika samo pred sodiščem države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, potrošnik sam pa lahko začne postopek v kraju, kjer ima svoje prebivališče ali kjer ima druga pogodbena stranka svoje prebivališče.

Od teh načelnih določb je možno odstopanje po dogovoru samo v primerih, ko je bil dogovor sklenjen po tem, ko je prišlo do spora.

Pomembno je tudi dejstvo, da se pristojnost za potrošniške pogodbe določa tudi v primerih, ko je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče ali v katero ta oseba na kakršenkoli način usmerja svojo dejavnost.

Dejstvo je, da so dejavnosti številnih slovenskih podjetij (največkrat prek spleta) dostopne tudi v drugih državah. Na spletnih straneh, katerih vsebina je objavljena tudi v nemškem jeziku, podjetja oglašujejo svojo dejavnost, ponujajo storitve, na spletnem zemljevidu prikazujejo dostop do svojih poslovalnic v Sloveniji itd. Vse to je že zadostna navezna okoliščina, da postane avstrijsko sodišče v kraju, kjer ima avstrijski potrošnik svoje prebivališče, pristojno za morebitne spore. Takšne pristojnosti vidimo v praksi tudi v sporih med slovenskimi igralnicami v Novi Gorici ali Kranjski Gori in avstrijskimi tožniki, ko avstrijski potrošniki tožijo igralnice za vračilo vseh svojih finančnih izgub, ki so jih domnevno utrpeli, ker so jim igralnice na preveč olajšan način dopuščale dostop v svoje prostore.

2. Primeri, ko se stranki dogovorita o pristojnosti sodišča v primeru spora

Če pustimo ob strani dogovore o pristojnosti sodišča med podjetniki in potrošniki, kjer veljajo posebna določila, naj izpostavimo opažanja iz prakse, da so takšni dogovori pogosti posebno med udeleženci, ki velikokrat sklepajo čezmejne pogodbe. Prav tako opažamo, da se pogodbeni partnerji iz Avstrije in Slovenije dogovorijo o pristojnosti avstrijskega sodišča ali (v manjšem obsegu pri poslih večjega obsega) za mednarodno arbitražo pri avstrijski gospodarski zbornici na Dunaju.

Razlog za določitev pristojnosti organa, ki o zadevah odloča v Avstriji, je v prvi vrsti gospodarska moč avstrijskega partnerja, velikokrat pa tudi dejstvo, da slovenski partner takšnim podrobnostim v pogodbi ne posveča dovolj pozornosti in mu ni toliko pomembno, kje naj bi se vodil morebiten spor, ki ga v tistem trenutku niti ne pričakuje. Tako se dogaja, da se slovenske stranke v zadnjih letih srečuje na sodiščih po vsej Avstriji, od daljnega Bregenza do pogostega Dunaja, na odmaknjenih okrajnih sodiščih (ki nimajo toliko izkušenj v mednarodnih sporih in še manj pri uporabi slovenskega prava), kar še dodatno prispeva k že znanim težavam pri iskanju pravice v tujini ‒ za slovenske partnerje so to med drugim višji potni stroški, stroški prevajanja, angažiranje dodatnih odvetnikov, jezikovne težave itd.

3. Možen »recept« za zmanjšanje teh težav

Na avstrijskem Koroškem obstaja možnost, da stranke na okrajnih sodiščih v Pliberku, Železni Kapli in Borovljah (vrednost spora do 15.000 evrov) ter na Deželnem sodišču v Celovcu (vrednost spora nad 15.000 evrov) kot uradni jezik uporabljajo slovenščino. Take postopke omogoča avstrijski zakon o narodnih skupnostih. Ob upoštevanju razsodb Sodišča EU v zadevah Bickel in Franz (C-274/96) in Rüffer/Pokorná (C-322/13) imajo vsi državljani držav članic Evropske unije pravico, da v sodnih sporih uporabljajo tisti jezik, v katerem uradujejo posamezna sodišča.

Na sodiščih na Južnem Tirolskem se torej vsak postopek lahko vodi tudi v nemščini, namesto v italijanščini, in pri prej omenjenih sodiščih na avstrijskem Koroškem lahko vsak, torej tudi vsak slovenski državljan, zahteva, da se postopek vodi v slovenskem jeziku. Taka je tudi praksa vseh sodišč na avstrijskem Koroškem. Glede pravnih oseb objavljene sodne prakse ni, seveda pa mora enako pravilo veljati tudi za pravne osebe.

V sporih, ki jih v Avstriji vodi Republika Slovenija, je bilo to tudi priznano.

4. Zakaj torej Celovec?

In kakšne so ugodnosti za slovenske stranke, če bi se sodni postopek namesto na Dunaju vodil na omenjenih štirih sodiščih na avstrijskem Koroškem?

• Vse pisne vloge se lahko napišejo v slovenščini.
• Obravnava se vodi v slovenskem jeziku.
• Če je potreben prevajalec (ker morda sodnik in nasprotna stran ne razumeta slovensko), se stroški prevajanja plačajo iz avstrijskega proračuna in jih ne plačajo stranke.
• Vsi dokumenti, obširne dokazne vloge, izvedenska mnenja itd. se lahko vložijo v slovenskem jeziku in jih ni treba prevajati v nemški jezik, kar je ponavadi povezano z visokimi stroški.
• Slovenski odvetnik lahko zastopa stranko pred avstrijskim sodiščem (ob upoštevanju evropskih določil sodeluje ob podpori avstrijskega odvetnika). Če je stranka v pravdi uspešna, mora nasprotna stran poravnati stroške tako slovenskega kot sodelujočega avstrijskega odvetnika.
• Tretjino stroškov vsake obravnave plača država Avstrija, ne glede na izid pravde. Plačajo se stroški obeh strank.
• Ob vseh teh specifičnih ugodnostih obstajajo še druge olajševalne okoliščine, kot sta bližina sodišč na avstrijskem Koroškem in splošno znana izredna hitrost avstrijskega pravosodja.

Ob upoštevanju teh dejstev se zdi smiselno, da bi slovenske stranke dogovarjanju o pristojnem sodišču v primeru spora posvetile več pozornosti. Pri dogovorih o pristojnosti sodišča ni treba izrecno našteti prej omenjenih ugodnosti postopka pred sodiščem v Celovcu, po naših izkušnjah zadostuje že argument, da pristojno sodišče sicer ne bo na Dunaju, bo pa vseeno avstrijsko, torej na avstrijskem Koroškem, kar pomeni, da se v primeru spora stranki dobita tako rekoč na sredi poti med Dunajem in Koprom.

Zato Celovec.