TFL Vsebine / TFLGlasnik

Po domala tridesetih letih kar je bil v zakonodajnem postopku leta 1998 nepojasnjeno blokiran prvi poosamosvojitveni predlog zakona o javni varnosti, se ta odpisani ustavnopravni standard ali generalna klavzula z Zakonom o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV) vsaj za silo vrača v pravni red in sistem notranje varnosti Republike Slovenije.

Vsaj za silo poudarjam zato, ker sam zakonodajalec pri namenu ZNUZJV navaja, da je ta zakon zgolj začasna rešitev pred celovito prenovo področne zakonodaje in vzpostavitve koherentnega sistema javne varnosti na državni in lokalni ravni. Če se omejim na policijsko dejavnost, je kritičen odziv demokratične in strokovne javnosti na ZNUZJV hvalevreden izraz visoke občutljivosti na povečanju organizirane državne prisile. S tega vidika je razumljivo, da so policijska pooblastila tudi po sprejetju ZNUZJV podvržena nadzornemu očesu javnosti. 

Pri strokovnih kritikah policijskih pooblastil v ZNUZJV pa si s skromnim poznavanjem javne varnosti in policijske dejavnosti pridržujem pravico nasprotnega mnenja. Stališča, ki policijska pooblastila, namenjena zagotavljanju javne varnosti, tehtajo z dokaznimi standardi javnega reda in kaznovalnega prava, so po mojem epistemološki zdrs, ki je posledica kategorialne napake v razvrščanju ustavnih vrednot, konvencijskih standardov in ustaljene prakse visokih sodnih forumov o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v policijskih postopkih.

Z razlago začenjam najprej pri namenu zakonodajalca v prvem odstavku 1. člena ZNUZJV: »S tem zakonom se določajo in urejajo nujni ukrepi za vzpostavljanje in zagotavljanje javne varnosti«. To so tiste situacije, v katerih država zaradi visoke stopnje negotovosti in varnostnih groženj ni zavezana samo k temu, da ne sme posegati v človekove pravice (pasivna obveznost države), ampak je dolžna posameznika tudi varovati (aktivna obveznost države).[1]

V naslednjem koraku se namen zakonodajalca kaže v tem, da z ZNUZJV »vsaj za silo« vzpostavi uravnotežen sistem javne varnosti, tako v smislu pasivne kot aktivne dolžnosti države pri varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede tega velja upoštevati uveljavljeno prakso Ustavnega sodišča RS, da v pravni državi mora obstajati tak sistem organizacije (javne varnosti), ki zagotavlja izvajanje ustave in zakonov ter vzpostavlja tak sistem postopkov, ki omogočajo izvrševanje ustavnih pravic in svoboščin. S tem se je Ustavno sodišče RS, kot samo poudarja, približalo zahtevi iz judikature Evropskega sodišča za človekove pravice o pozitivni obveznosti države, ki je procesni vidik tretje generacije človekovih pravic.[2]

Obveznost države, da v vseh pogledih zagotavlja učinkovito varstvo človekovih pravic, izhaja iz zahtev načel pravne države (2. člen Ustave). Na teh načelih temelji tudi politika zagotavljanja notranje varnosti Republike Slovenije, zgrajene na sistemu in organizaciji, institucionalnih nosilcih in sistemu postopkov javne varnosti.[3]

Vrnimo se k epistemološkemu zdrsu in kategorialni napaki pri razvrščanju ustavnih vrednot. Pri javni varnosti gre za hierarhijo vrednot v skrajno negotovih razmerah in ekstremnih situacijah, ko je nujno treba zavarovati življenje ljudi ali obstoj temeljnih institucij demokratičnega družbenega reda. Kako sta v tej hierarhiji druga proti drugi razvrščeni vrednoti življenje ljudi in nedotakljivost stanovanja, izhaja že iz zdravorazumskih načel in sistematike človekovih naravnih pravic.

V primerih, ko gre za javno varnost, ki je prvovrstno načelo naravnega prava ali razumnosti – se pravi tega, kar človek vidi z lastnimi očmi – policija ne vstopa v prostore zato, da korak za korakom ležerno preverja obstoj razlogov za sum kršitev javnega reda, prekrškov in kaznivih dejanj. To je v odnosu na vrednoto življenja, hočeš nočeš, drugotnega pomena.

Primarna funkcija ustavnopravnega standarda ali generalne klavzule javna varnost je v tem in samo v tem, da policija zaradi nujnih in neodložljivih razlogov izključno na podlagi taktičnega preudarka zavaruje življenje ljudi in obstoj temeljnih institucij demokratičnega družbenega reda. Če policija tega ne more zagotoviti drugače kot z vstopom in pregledom prostorov, je to še vedno nujen in neodložljiv ukrep javne varnosti, nikakor ne javnega reda, kaznovanja prekrškarjev in odkrivanja storilcev kaznivih dejanj po dokaznih standardih verjetnosti in suma v prekrškovnem in kazenskem procesnem pravu.

Če javno varnost zbanaliziramo na raven varnosti kar tako, jo podredimo standardom javnega reda in kaznovalnega prava, policijo v izhodišču onemogočimo, da življenje ljudi in temeljne institucije demokratičnega družbenega reda varuje ne čakajoč na najhujše. Policija že po hierarhiji ustavnih vrednot, dikciji konvencijskih določb in ustaljeni praksi visokih sodnih forumov varstva človekovih pravic nima prav nobene podlage za izbiro (diskrecijo): varovati življenje ljudi ali z napačnim sklicevanjem na nedotakljivost stanovanja varovati vrata in zidove.

Ta epistemološki zdrs v razumevanju hierarhije ustavnih vrednot je v največji meri posledica domala tridesetletnega izbrisa javne varnosti, ampak tudi, ne samo iz policijske zakonodaje, temveč iz varnostne doktrine, pravnega reda in sistema notranje varnosti države. Pravna stroka je, po mojem prva poklicana, da ta epistemološki primanjkljaj čim prej zapolni z »novo« pravno paradigmo javne varnosti kot prvovrstnega ustavnopravnega standarda varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v negotovih razmerah in ekstremnih situacijah.

Opombe:

[1] Ustavno sodišče RS, U-I-65/05 z dne 22.09.2005, tč. 6.

[2] U-I-13/94 z dne 21.1.1994.

[3] Ustavno sodišče RS, U-I-56/21 z dne 7. 12. 2023; U-I-483/20 z dne 1.4.2021