TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 186/2005 z dne 20. 12. 2005 se ne sprejme.

Navedba pritožnikov, da so bili neenako obravnavani v primerjavi z drugimi 25 delavci, s katerimi je tožena stranka 1. 3. 1992 sklenila delovno razmerje, po vsebini pomeni očitek o odstopu od sodne prakse, ki bi bil lahko ustavnopravno pomemben z vidika 22. člena Ustave. Očitek bi bil utemeljen v primeru, če bi sodišče v obravnavani zadevi odločilo drugače kot sicer odloča v vsebinsko enakih ali podobnih zadevah. Zato pritožniki zatrjevane kršitve ne morejo utemeljiti s sklicevanjem na ravnanje tožene stranke, ki je z drugimi delavci sklenila delovno razmerje, ker to ravnanje tožene stranke ni bilo predmet sodne presoje. Zahteva po enakem varstvu pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. ne pomeni, da ima stranka v postopku pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi za odločitev v sporu niso bistveni, jih ni dolžno izvesti. Glede na to, da je v obravnavnem primeru sodišče zavzelo stališče, da mora biti zahteva za varstvo pravic pisna, dokazi, da so posamezni pritožniki morda ustno zahtevali varstvo svojih pravic, niso bili bistveni. V pravilnost stališča, da mora biti zahteva za varstvo pravic pisna, pa se Ustavno sodišče ne more spuščati, saj gre za vprašanje uporabe materialnega prava.