TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožnika ni bilo mogoče pridržati samo zato, ker v zvezi z njim poteka postopek po Uredbi Dublin III (ker je predhodno na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev o njej, kar sta okoliščini v smislu tretje alineje 84. a člena ZMZ-1), saj bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.

Pritožnica ni ugotovila okoliščin na strani tožnika, ki bi dajale podlago za sklepanje o znatni nevarnosti, da bo pobegnil. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 12/2022 gre za okoliščine, s katerimi se vzpostavlja visoka stopnja nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Na tako nevarnost pa lahko kažejo le dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika (nanašajo se na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.). Ob tem je treba še upoštevati, da je cilj pridržanja po Uredbi Dublin III omogočiti izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, kar pomeni, da morajo biti omenjene subjektivne okoliščine po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila. V tem okviru je ugotavljanje razlogov, zakaj je oseba (tožnik) zapustila drugo državo članico (v konkretnem primeru Hrvaško), lahko pomembno za presojo stopnje nevarnosti pobega, vendar ne izolirano, ampak v povezavi z drugimi zgoraj navedenimi okoliščinami, ki morajo biti v ta namen tudi ugotovljene.

Celo če se šteje, da je zapustitev Hrvaške pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito izraz tožnikovega nesodelovanja v postopku pred hrvaškimi organi, je to pri pridržanju za namen predaje po Uredbi Dublin III že konzumirano v razlogu po tretji alineji 84. a člena ZMZ-1.