TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Prva in tretja toženka sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Določbo prvega odstavka 190. člena ZPP je zato treba razlagati tako, da odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora. Tožnik zato ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve.

Odgovor na vprašanje, ali gre za pravno pomembna dejstva, da že materialno pravo. Če je ta odgovor negativen, so tudi dokazi, ki jih stranka predlaga za dokazovanje teh dejstev, nepotrebni. Zato z zavrnitvijo takšnih dokaznih predlogov ni kršeno načelo kontradiktornosti in s tem povezana kršitev 22. člena URS.

Pri navidezni pogodbi se predpostavlja, da obstaja pridržek za sklenitev dejanske pogodbe, ki sta ga stranki skušali preseči s simulirano pogodbo. Iz dejanskih okoliščin, na katere se sklicuje tudi revizija, pa je mogoče sklepati zgolj, da zatrjevani dejanski kreditojemalec (družba A.) ekonomsko ni bil zmožen skleniti kreditne pogodbe s tožečo stranko. Sklicevanje na pričakovana ravnanja v zvezi z bodočim kreditom za to družbo pa pojasnjuje zgolj pričakovanja toženk o nadaljnjem urejanju poslovnih odnosov med udeleženimi osebami pri izvajanju investicije. Te okoliščine pa nikakor ne pripeljejo do sklepanja, da je bila v pravnem smislu zavezanka iz kreditne pogodbe družba A. in ne prva toženka. Zato iz tako zatrjevanega sklopa dejstev ni mogoče sklepati, da Kreditna pogodba ne učinkuje med pravdnima strankama. Zgolj okoliščina, da je tožena stranka iz teh dejstev napačno sklepala na navideznost Kreditne pogodbe, še ni narekovala sodišču, da bi moralo toženo stranko usmerjati, katera dodatna dejstva mora zatrjevati, da bi z ugovorom uspela.