TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Iz listin upravnega spisa ni jasno razvidno, od koga je tožnik prejel dobave po spornih računih, dejstvo pa je, da je bila dobava opravljena. Tako ni sporno, da so bila vozila dejansko dobavljena tožniku in da so bila uporabljena za namene njegovih obdavčljivih transakcij in sicer za njihovo prodajo kupcem po komisijski pogodbi. Računi imajo tudi vse obvezne sestavine, ki jih nalaga 82. člen ZDDV-1. Ob takem stanju stvari, kot je obravnavana, pa je mogoče pravico do odbitka vstopnega DDV zavrniti le v primeru, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je tožnik kot naslovnik računa vedel ali bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo izdajatelja računa oz. mora davčni organ izkazati takšne indice, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Pri tem pa ni vedno pomembno, ali je storitev oz. dobava opravljana prav s strani izdajatelja računa, njegovega podizvajalca ali koga drugega. Ker je zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV izjema od temeljnega načela, posamični objektivni kriteriji pa v pozitivni zakonodaji niso določeni, je opredelitev kriterijev, ki jih je v posameznem primeru potrebno zahtevati od davčnega zavezanca, odvisna od okoliščin posameznega primera. Nedvomno pa je bistveno, da mora gospodarski subjekt na trgu ravnati s potrebno skrbnostjo. Davčni organ v obravnavanem primeru glede subjektivnega kriterija, torej zavedanja tožnika o sodelovanju v davčni goljufiji, sloni na stališču, da so podane objektive okoliščine, ki kažejo, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki so del davčne goljufije.