TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Rezultat dokazovanja v tem postopku je drugačen od tistega v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem, vendar pa to ne more vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnica s pritožbenimi trditvami neutemeljeno terja, da se pravnomočnost odločitve delovnega sodišča razteza tudi na njegove razloge o ugotovitvi toženkine razsodnosti, ki izhaja iz dokazne ocene izvedenega dokaza s sodnim izvedencem. Ugotovitev dejanskega stanja s pomočjo sodnega izvedenca sodi v dejansko podlago sodne odločitve. Na to sodišče v drugem sodnem postopku ni vezano. Tožničino stališče, da bi se morala pravnomočnost odločitve delovnega sodišča raztezati tudi na njegove razloge, je tudi v nasprotju s temeljnim pravilom procesnega prava, da postane pravnomočna le odločitev o zahtevku (torej izrek), ne pa tudi obrazložitev sodne odločbe. To pomeni, da se pozitivni vidik pravnomočnosti ne razteza na ugotovitve o pravnorelevantnem dejanskem stanju niti ne na stališče sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe (pravna naziranja sodišča). Delovno in socialno sodišče ter redno sodišče v obeh postopkih nista odločali o istem razmerju. Za to bi šlo, če bi sodišče v delovnopravnem sporu ugotovilo, da je bila izredna odpoved delovnega razmerja zakonita, v postopku pred rednim sodiščem, pa da je bila nezakonita. V takšnem primeru bi šlo za kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, saj bi bila pravna varnost in nanjo vezano upravičeno pričakovanje, konkretizirano v sodbi delovnega sodišča, z izdajo nasprotne sodbe rednega sodišča porušeno. V tej zadevi torej ni šlo za presojo vprašanja, ki bi bilo že pravnomočno urejeno s sodbo drugega sodišča, ampak je šlo zgolj za sprejem drugačnih dejanskih zaključkov o toženkini nerazsodnosti v času obravnavanega škodnega dogodka.