TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se obsojenemu A. A. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika

i z r e č e

sodni opomin.

II. V preostalem se zahteva zavrne.

Vrhovno sodišče mora - tako kot druga redna sodišča - zagotavljati enak obseg sodnega varstva človekovih pravic, kot ga je mogoče zahtevati pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in Evropskim sodiščem za človekove pravice. Zato pri razlagi besedila ZKP ni mogoče izhajati iz 158. člena Ustave, ki sicer narekuje utesnjujočo razlago določb o izrednih pravnih sredstvih, tj. da je poseganje v pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Nasprotno, zaradi zagotavljanja celovitega dostopa do sodnega varstva svobode govora pred Vrhovnim sodiščem je treba relevantne določbe ZKP razlagati širše, skladno z namenom zagotoviti učinkovito sodno varstvo človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave).

V okoliščinah, kakršne so v obravnavanem primeru, zato Vrhovno sodišče sprejema razlago, po kateri je treba določilo 5. točke 372. člena ZKP razlagati tako, da je treba pri presoji, ali je z odločbo o kazenski sankciji sodišče "prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu", upoštevati načelo sorazmernosti kot del presoje, ali je z izpodbijano odločbo kršena svoboda govora, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. To pomeni, da bo v tem kontekstu Vrhovno sodišče - še vedno v mejah vložnikovih navedb (prvi odstavek 424. člena ZKP) - presojalo tudi, ali je sodišče z izbiro in odmero kazenske sankcije ostalo v mejah dopustnega, sorazmernega posega v navedeno svoboščino.