TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zahteva za oceno ustavnosti druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena v zvezi s 384., 386. in 401. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16) se zavrže.   Druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona, je v neskladju z Ustavo.   Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do odprave ugotovljene protiustavnosti se uporablja druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kolikor se nanaša na 383.b člen tega zakona.

Sodišče mora v zahtevi za oceno ustavnosti utemeljiti, da izpodbijane zakonske določbe ni mogoče razlagati in uporabiti na ustavnoskladni način in da torej v konkretnem postopku ne more sprejeti ustavnoskladne odločitve brez odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti zakona. Če predlagatelj tej zahtevi, ki izhaja iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču, ne zadosti, Ustavno sodišče vloženo zahtevo zavrže. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno ali v bistvenem različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja (ustavno dopusten razlog). Ker je odpust obveznosti na dolžnikovi strani bistveno povezan z vrednostno oceno (primernostjo) njegovih ravnanj, je tudi vrednostno merilo primerjave v temelju opredeljeno z namenom postopka odpusta obveznosti in torej tudi vrednotenjem posameznih skupin primerov (kršitev oziroma razlogov) z vidika stopnje očitka (protipravnosti oziroma krivde), ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika. Kršitve sodelovalne dolžnosti pomenijo opustitve, ki so lahko izvršene namenoma, iz malomarnosti in v izjemnih primerih morda celo brez izrazitega vrednostnega očitka, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika. Gre tudi za kršitve, ki same po sebi nimajo nujno vselej negativnih posledic za stečajno maso in obseg ter časovni okvir poplačila upnikov. Zelo različna sta lahko tudi dolžnikov odnos do posameznih primerov kršitev in (občutena) teža njegovega položaja, s katerim se sooča v izjemnem položaju osebnega stečaja (in znotraj njega odpusta obveznosti), ki je pravni izraz poskusa rešitve njegove ekonomske eksistenčne grožnje. Posledično je tudi stopnja vrednostnega očitka, ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika, lahko zelo različna. Zakonodajalec je kljub temu za vse različne možne kršitve sodelovalne dolžnosti predvidel enotno in zelo strogo sankcijo. Ta odpusta obveznosti nikdar ne dovoljuje v obdobju desetih let od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odpust. Zakonodajalec torej sodiščem v nobenem primeru (in torej niti v primeru izrazito blagih kršitev) ne dovoljuje, da bi načelo enakosti udejanjila na način, ki bi izjemoma lahko dopuščal uporabo drugačne pravne posledice v obliki (po obsegu ali vrsti) milejše sankcije. Ureditev, ki od sodišča nujno zahteva uporabo enake (ostre) sankcije v vseh primerih kršitev sodelovalne dolžnosti, predpostavlja, da je dolžnik v primeru vsake in morda še tako minorne kršitve vselej nujno tudi nevesten in nepošten. Navedenega zaključka pa ni mogoče sprejeti v vseh tistih primerih kršitev, ki lahko, če sploh, utemeljujejo le izrazito majhno stopnjo vrednostnega očitka dolžniku. Dejanski učinek izpodbijane ureditve je torej lahko tudi v nasprotju z zakonsko opredeljenim namenom obveznosti. Ustavno sodišče tako razumnih razlogov, ki bi upravičevali enako obravnavo vseh in torej tudi najblažjih kršitev obveznosti sodelovalne dolžnosti, ni moglo razbrati. Izpodbijana ureditev je zato v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.