TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč
-
Analiziraj sodbo
-
Napiši izvleček
-
Izdelaj povzetek
VSK sodba I Cp 400/2016 - zamudna sodba – sklepčnost – ugotovitev lastninske pravice - razlastitev
SODIŠČE
Višje sodišče v Kopru
ODDELEK (*)
Civilni oddelek
DATUM ODLOČBE (*)
13.12.2016
OPRAVILNA ŠTEVILKA
VSK sodba I Cp 400/2016
INTERNA OZNAKA (*)
VSK0007088
SENAT, SODNIK
Špela Prodan (preds.), Tatjana Markovič Sabotin (poroč.), mag. Mojca Kete Ujčič
INSTITUT VSRS
zamudna sodba – sklepčnost – ugotovitev lastninske pravice - razlastitev
PODROČJE VSRS
OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
IZREK
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 524,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 524,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
JEDRO
1. Iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja zatrjevana pravna posledica - tožnica je lastnica nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka. V času, ko je tekel postopek razlastitve, je v Italiji veljal zakon, ki je urejal razlastitev. Na podlagi Zakona 2359 je bil izdan Kraljevi dekret dne 7.7.1932, razglašena je bila javna korist glede določenih nepremičnin. Država se je z lastnikom, razlaščencem I.T. dogovorila glede odškodnine, in nepremičnine vzela v posest. Zatem je na podlagi Zakona 2359 izdala odločbo o dokončni zaposedbi nepremičnin. S to odločbo je država pridobila v last zemljišča, ki so bila razlaščena.
2. Tožeča stranka je zadostila svojemu trditvenemu bremenu, saj je pojasnila, da so sporne nepremičnine (del nepremičnin toženke) v njeni posesti, na njih stojijo določeni objekti, kar je tudi navzven vidno. S temi tožbenimi navedbami je tožeča stranka domnevo dobre vere omajala, na toženi stranki je bilo, da bi v postopku pojasnila, da za omejitve oz. posest tožeče stranke na delu njenih nepremičnin ni vedela.
2. Tožeča stranka je zadostila svojemu trditvenemu bremenu, saj je pojasnila, da so sporne nepremičnine (del nepremičnin toženke) v njeni posesti, na njih stojijo določeni objekti, kar je tudi navzven vidno. S temi tožbenimi navedbami je tožeča stranka domnevo dobre vere omajala, na toženi stranki je bilo, da bi v postopku pojasnila, da za omejitve oz. posest tožeče stranke na delu njenih nepremičnin ni vedela.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.