TFL Vsebine / TFLGlasnik

Sodba ESČP, Mucha proti Slovaški, št. 63703/19, 25. november 2021

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Mucha proti Slovaški (pritožba št. 63703/19) z dne 25. novembra 2021¹ presojalo, ali sta bili pritožniku kršeni domneva nedolžnosti in pravica, da mu sodi neodvisno sodišče, ker mu je sodil senat, ki je predhodno že obsodil njegove sostorilce.

Pritožnik Pavel Mucha je slovaški državljan, rojen leta 1979 in trenutno na prestajanju kazni v zaporu Leopoldov (Slovaška). Bil je srednje pomemben član organizirane hudodelske združbe, ki je več kot desetletje delovala na Slovaškem. V letu 2012 je bil skupaj z devetimi člani združbe obdolžen, da so zasnovali in ustanovili hudodelsko združbo ter v njej sodelovali in storili številna nasilna kazniva dejanja. Sprva je bilo načrtovano, da bo vsem sostorilcem sojeno skupaj. Nato je sodišče odločilo, da bo osmim obdolžencem sodilo ločeno, ker so bili pripravljeni skleniti sporazume o priznanju krivde.

Sporazume o priznanju krivde osmih sostorilcev je v letih 2012 in 2013 sprejel senat, sestavljen iz treh poklicnih sodnikov Specializiranega kazenskega sodišča. Izrečene so jim bile obsodilne sodbe s krivdoreki, ki so vsebovali natančen opis zagrešenih dejanj, in izrekom zapornih kazni. Obrazložitev sodb je bila zelo sumarna in je vsebovala le pojasnilo, da so bila spoštovana postopkovna pravila. Sporazumi in na njihovi podlagi izrečene sodbe so se sklicevali tudi na ravnanja pritožnika Muche. Ta je bil v njih označen z inicialkami ali vzdevkom, v enem primeru pa je sporazum – ne pa tudi sodba – vseboval njegovo polno ime. Sodbe so vsebovale podrobnosti glede njegove vloge v hudodelski združbi. Tako je bilo denimo navedeno, da je bil v hierarhiji hudodelske združbe na srednjem nivoju, kar je pomenilo, da je dajal navodila glede izvršitve različnih kriminalnih dejanj – vključno s temi, za katere so bili sostorilci obsojeni; v primeru izsiljevanja je moral sostorilec del izkupička po pravilih združbe predati njemu kot nadrejenemu; zaradi kršitve pravil združbe je njenemu članu izrekel denarno kazen in dal navodila glede njene izterjave.

Specializirano kazensko sodišče je nato v letu 2013 sodilo pritožniku Muchi in ga spoznalo za krivega po vseh točkah obtožnice. Izreklo mu je 23 let zaporne kazni. Sodil mu je senat v povsem isti sestavi, kot je predhodno že sprejel sporazume o priznanju krivde preostalih sostorilcev. Opis dejanj je bil identičen s tistimi, ki so jih vsebovale predhodne sodbe. Obrazložitev je vsebovala kompleksne listinske, izvedenske in druge dokaze, med drugim pa tudi pričanja in izjave sostorilcev. Dva člana združbe nista želela pričati; namesto pričanja je bila uporabljena izjava enega izmed njiju iz predkazenskega postopka.

Sodišče je v obrazložitvi štelo, da so predhodne obsodilne sodbe, ki so temeljile na sporazumih o priznanju krivde, »dejanski in homogeni del preiskovane zadeve«. V obrazložitev so bile vključene tudi izpovedbe šestih sostorilcev ob zaslišanjih. Sodišče je upoštevalo, da so to izpovedbe posameznikov, ki so se odločili za sodelovanje z državo, vendar je menilo, da imajo v kombinaciji z drugimi razpoložljivimi (posrednimi) dokazi večjo težo in pretehtajo nad izpovedbami razbremenilnih prič.

Gospod Mucha je zoper sodbo vložil pritožbo in tudi zahtevo za varstvo zakonitosti ter ustavno pritožbo, vendar s pravnimi sredstvi na nobeni stopnji ni uspel. Sodišča so se sklicevala na »poenoteno mnenje « (zjednocujúce stanovisko) kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča z dne 5. aprila 2017, v katerem so bila zavzeta stališča, da se domneva nedolžnosti nanaša na obdolženca v zadevnem kazenskem postopku in ni kršena, če je bilo sodelovanje te osebe pri kriminalnih dejavnostih omenjeno v izreku ali obrazložitvi sodbe, izrečene zoper drugega obdolženca. Sodišče odobri sporazum o priznanju krivde brez presoje dokazov; če naknadno odloča o obtožnici zoper drugo osebo, mora samostojno oceniti dokaze, ne da bi bilo kakorkoli vezano s predhodno odobritvijo sporazuma; sodnik zato ni izključen iz naknadnega sojenja drugemu sostorilcu. Sodišča so tako zaključila, da senat, ki je sprejel sporazume o priznanju krivde, ni presojal dokazov in je odločil le glede posamičnega dejanja, njegove pravne klasifikacije ter ustreznosti dogovorjene kazni. Sodba je bila zavezujoča le za konkretnega obdolženca (in nikogar drugega), ki je sklenil sporazum, in tako ni bilo možnosti, da bi si sodišče ustvarilo mnenje glede koga drugega, ne da bi pred tem proučilo relevantne dokaze.

Postopek pred ESČP

Pritožnik se je skliceval na 6. člen (pravica do poštenega sojenja) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Menil je, da mu ni bilo zagotovljeno sojenje pred neodvisnim sodiščem in da mu je bila kršena domneva nedolžnosti, ker mu je sodil isti senat, ki je predhodno na podlagi sporazumov o priznanju krivde že obsodil sostorilce.

Po ustaljeni praksi ESČP² objektivni vidik nepristranskosti ni kršen že zato, ker isti sodnik, ki je sodil že soobdolžencem, sodi pozneje drugemu obdolžencu istega kaznivega dejanja iz istega historičnega dogodka. Lahko pa je kršen, če prvotna sodba vsebuje stališča, ki prejudicirajo kasnejšo odločitev o krivdi sostorilca, ki se mu sodi ločeno.

Sodišče je najprej poudarilo, da je bil senat sestavljen izključno iz poklicnih sodnikov, ki bi načeloma morali biti bolj usposobljeni, da se distancirajo od svojih ugotovitev v predhodnih postopkih. Poleg tega je med sojenjem izvajal dokaze in prišel do lastnih dejanskih in pravnih ugotovitev, pri čemer ni bil vezan na prejšnje obsodbe sostorilcev.

Sodišče je nadalje moralo proučiti, ali so sodbe, izrečene sostorilcem, vsebovale ugotovitve, ki so dejansko prejudicirale vprašanje krivde v konkretni zadevi. Poudarilo je, da so prejšnje sodbe temeljile na sporazumih o priznanju krivde, in ne na presoji dokazov. Vendar to ni bilo odločilno. Prvič zato, ker na Slovaškem sporazum o priznanju krivde privede do kazenske obsodilne sodbe, ki vsebuje enak izrek kot obsodilne sodbe sicer. Ne glede na drugačne navedbe sodišč in vlade se zdi, da zakon glede odobritve sporazumov zahteva, da mora biti presoja njihove zakonitosti izvedena v širšem dejanskem in postopkovnem kontekstu. Poleg tega so predhodne sodbe vsebovale natančne opise vloge pritožnika pri izvršitvi kaznivih dejanj, nato pa je obtožnica zoper pritožnika vsebovala povsem identične očitke. Čeprav predhodne sodbe ne vsebujejo nobene ugotovitve o krivdi pritožnika per se, jih je treba presojati v luči konstitutivnih elementov očitanega kaznivega dejanja – hudodelske združbe ‒ pri katerem se predpostavlja usklajena ravnanja sostorilcev. Ker so bili pritožnikovi sostorilci obsojeni na podlagi opisa kaznivih dejanj, v katerem je bila natančno pojasnjena vloga pritožnika, je to načeloma lahko vzbudilo dvom, da je opis prejudiciral presojo v pritožnikovi zadevi.

Glede očitka o kršitvi domneve nedolžnosti je širom Evrope, pa tudi s strani ESČP, sprejeto stališče, da se je v zapletenih kazenskih primerih, kadar vsem sostorilcem ni mogoče soditi skupaj, v sodbi dopustno sklicevati na vpletenost posameznika, čeprav bo temu kasneje ločeno sojeno. Sodišča ne morejo ugotovljenih dejstev predstaviti kot zgolj domnev ali sumov, kar velja tudi glede vpletenosti tretjih oseb. Sodišče pa se mora izogibati podajanju več informacij, kot je nujno potrebno za presojo krivde konkretnega obtoženca, poleg tega morajo biti izreki oblikovani tako, da ne pomenijo predhodne obsodbe tretjih oseb in se tako ne ogrozi poštenost kasnejših postopkov.

Glede na naravo kaznivih dejanj v obravnavanem primeru – ki so vključevala hudodelsko združb – je bilo nujno, da so bila v izreku omenjena tudi dejanja drugih udeležencev. Vendar omemba pritožnika ni bila oblikovana na način, da bi bilo jasno, da mu bo kasneje ločeno sojeno in da sam še ni bil spoznan za krivega. Četudi je bil v prejšnjih sodbah omenjen le z inicialkami ali vzdevkom, je očitno, da se je senat popolnoma zavedal njegove identitete. Njegova udeležba v konkretnih kriminalnih dejavnostih je bila natančno opredeljena. Sodišče prve stopnje je zato vsaj na prvi pogled imelo očitno spodbudo, da sledi dejstvom, ki jih je ugotovilo v prejšnjih obsodbah, glede na to, da je obsodbe sostorilcev v pritožnikovem sojenju upoštevalo kot relevantne dokaze. Tudi sostorilci, ki so sklenili sporazume o priznanju krivde in na pričanju katerih je v glavnem temeljila pritožnikova obsodba, so imeli očitno spodbudo, da ne nasprotujejo svojim prejšnjim izjavam. Sodišče je tako zaključilo, da so obsodbe v primerih preostalih sostorilcev glede na njihovo vlogo in formulacijo očitno prejudicirale odločitev v pritožnikovi zadevi. Ker je pritožniku sodil isti senat, je zaključilo, da so bili pritožnikovi dvomi o nepristranskosti sodišča objektivno utemeljeni.

Sodišče je tako soglasno odločilo, da je bila pritožniku kršena pravica iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Prisodilo mu je 7800 evrov za nepremoženjsko škodo in 630 evrov stroškov.

Sklep

Ustavno sodišče RS je o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja zaradi sprejema priznanj krivde soobtoženih odločalo v zadevi Up-709/15 z dne 9. oktobra 2019. Pojasnilo je, da gre za drugačen položaj kot v zadevi Up-57/14 z dne 26. januarja 2017, v kateri je bila predhodna sodba izrečena po opravljeni glavni obravnavi in je vsebovala presojo pritožnikovih ravnanj (zaradi česar je ugotovilo kršitev pravice do nepristranskega sojenja). Kot ključno je štelo, da je bil dokazni postopek v času, ko sta se soobtožena odločila za priznanje, že skoraj zaključen, zato je bila teža njunih priznanj za sodnikov spoznavni proces ustrezno manjša, kot bi bila, če bi do priznanja prišlo že v zgodnejši fazi postopka. Zato ni bilo mogoče sklepati, da je imela sodnica (zgolj) zaradi priznanja soobtoženih že vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja. Iz sodbe zoper pritožnika ni izhajalo, da bi se sodišče glede vloge in dela soobtoženih sklicevalo na sodbo, izdano na podlagi priznanja krivde. Pritožniku zato pravica do nepristranskega sojenja ni bila kršena.

Glede sprejema priznanja krivde je v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS³ ustaljeno stališče, da to samo po sebi še ne predstavlja razloga za izločitev sodnika v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Vselej je treba presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen.

Take okoliščine je ESČP v konkretni zadevi prepoznalo. Zadoščala je ugotovitev, da je šlo za očitek kaznivega dejanja hudodelskega združevanja, pri katerem je po naravi stvari za obstoj kaznivega dejanja nujno, da je pri njem usklajeno delovalo več oseb. Ker je bila pritožnikova vloga v predhodnih sodbah natančno pojasnjena in se je nanje sodišče močno oprlo, je presodilo, da je to prejudiciralo sojenje v pritožnikovem lastnem kazenskem postopku, v katerem mu je sodil isti senat.

^* Stališča avtorice niso nujno stališča organa, pri katerem je zaposlena.

¹ Sodba senata bo postala dokončna po poteku treh mesecev od datuma sodbe, če v tem času nobena od strank ne bo zahtevala, da se zadeva predloži v ponovno obravnavo velikemu senatu (43. in 44. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin).

² Prim. Ferrantelli in Santangelo proti Italiji, Rojas Morales proti Italiji, Meng proti Nemčiji.

³ Prim. I Ips 14015/2013 z dne 6. novembra 2014, I Ips 5961/2013 z dne 14. aprila 2016, I Ips 26166/2010 z dne 27. oktobra 2017 in I Ips 11881/2014 z dne 20. decembra 2018.