TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Po uveljavitvi Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. RS, št. 1/91-I), ki v 5. členu dovoljuje uporabo deviz kot vrednostne osnove v
pogodbah med domačimi osebami (valutno klavzulo), upošteva sodišče dogovorjeno valutno klavzulo tudi pri odločanju o pravnih razmerjih, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona, če dolžnik svoje obveznosti do uveljavitve zakona ni izpolnil.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da sta se stranki dogovorili za
nakup gradbene parcele in je zato tožnik dne 10.5.1988 izročil tožencu kot predujem znesek 10.000 DEM. Nato sta stranki s pismenim sporazumom dne 26.10.1988 razdrli dogovor o nakupu parcele in se dogovorili, da toženec vrne tisto, kar je prejel na račun kupnine. Tega dne je toženec vrnil tožniku 5.000 DEM, preostalih 50% predujma pa se je toženec zavezal vrniti do 1.3.1989, obračunano po vsakokratnem tečaju DEM. Toženec svoje obveznosti iz sporazuma z dne 26.10.1988 ni izpolnil. V času sklenitve sporazuma je bil v veljavi 16. člen Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ, št. 66/85), po katerem je bilo prepovedano sklepanje poslov, pri katerih se dinarska vrednost pogodbene obveznosti izračunava na podlagi cene tečaja dinarja glede na tuje valute. Kljub taki prepovedi so se v času velike inflacije pogodbene stranke vedno pogosteje skušale zavarovati z valutnimi klavzulami. V Zakonu o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ, št. 85/89) je bila določba citiranega 16. člena tako spremenjena, da je prepoved valutne klavzule odpadla. Z uveljavitvijo Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. RS, št. 1/91-I) pa je izrecno dovoljena uporaba deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (1. odstavek 5. člena). Namen take zakonske določbe je, da si lahko stranke z dogovorom o uporabi deviz kot vrednostne osnove zagotovijo ohranitev realne vrednosti dogovorjenih dajatev in da se tako izognejo škodljivim vplivom inflacije, katere obseg ob sklenitvi pogodbe niti ni predvidljiv. Taka sprememba v zakonodaji pa mora priti do izraza v sodni praksi tudi pri odločanju o pravnih razmerjih, ki izvirajo še iz časa pred uveljavitvijo sedanjega Zakona o deviznem poslovanju v tistih primerih, ko pride do izpolnitve obveznosti po uveljavitvi tega zakona. V konkretnem primeru se je toženec s sporazumom z dne 26.10.1988 tudi v skladu s tedanjimi predpisi veljavno zavezal, da bo vrnil 50% plačanega predujma v dinarjih do 1.3.1989. V nasprotju s tedanjo prepovedjo valutne klavzule je bila le obveznost, da bo plačilo obračunano po vsakokratnem tečaju DEM. Kolikor bi toženec izpolnil obveznost v dogovorjenem roku, bi se lahko upravičeno skliceval na tedanjo prepoved valutne klavzule. Ker pa toženec v izpolnitev svoje obveznosti ni plačal ničesar, bo moral to storiti šele po odločbi sodišča in to v času, ko je dogovor o valutni klavzuli izrecno dovoljen. Udeleženci obligacijskih razmerij morajo po 12. členu Zakona o obligacijskih razmerjih tudi pri izpolnjevanju obveznosti spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Toženčevo ravnanje, ko z raznimi ugovori zavlačuje izpolnitev obveznosti, pomeni kršitev omenjenega splošnega načela obligacijskega prava, saj skuša povsem razvrednotiti dajatev, do katere je tožnik upravičen.