TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Za isto kazensko zadevo po 4. in 5. točki 39. člena ZKP gre tudi v primeru, ko teče več postopkov zoper udeležence pri istem kaznivem dejanju.

Obrazložitev:

Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče - 23. člen Ustave Republike Slovenije.

Kadar govorimo o sodnikovi (sodniški) nepristranskosti, imamo v mislih predvsem objektivnost pri sojenju, predmet sojenja pa je vedno konkreten dogodek in odnos med tem dogodkom in določeno osebo (obtožencem). Podlaga sodnikovi pravni odločitvi je določeno dejansko stanje, ki mora biti pravilno ugotovljeno. Ugotovljena mora biti resnica o nekem dogodku.

Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v 4. točki 39. člena določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu tega zakona, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje, ali če je sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec, v 5. točki istega člena pa, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišč ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izhodišče obeh odločb je, da ne more biti objektiven (raz)sodnik tisti, ki je opravljal v istem postopku vlogo preiskovalca ali ki je
pred glavno obravnavo odločal o vprašanjih, ki so nujno zahtevala, da si ustvari (pred)sodbo o primeru, ali je v istem postopku sodeloval v vlogah, ki so nezdružljive s sodniško. Vodenje kazenske preiskave (opravljanje preiskovalnih dejanj), ki je v svoji zasnovi pretežno inkvizitorna, nujno obremeni sodnika s selektivno precepcijo oziroma prejudiciranjem. Preiskovalni sodnik v tej fazi postopka v določeni meri in obsegu sodeluje s policijo in se pri svojem delu seznani z dokaznim gradivom, na katerega se sodba ne sme opirati in ga je po določbah 83. in 276. člena ZKP potrebno izločiti iz spisa. Mutatis mutandis velja to tudi za primere, ko si sodnik ustvari predsodbo v drugih vlogah, navedenih v 4. in 5. točki 39. člena ZKP.

V zvezi s tem pa se postavlja vprašanje, ali vsi ti zelo na kratko navedeni razlogi, ki so vodili zakonodajalca, da je prepovedal v isti kazenski zadevi sodniku opravljati različne sodniške dolžnosti v posamezni fazi postopka, ne veljajo tudi v primerih, kadar zoper udeležence pri istem kaznivem dejanju tečejo (25., 26, in 27. člen Kazenskega zakonika) ločeni postopki, pa je sodnik v enem ali v več takih postopkih zoper posameznega udeleženca opravljal sodniške dolžnosti, naštete v 4. in 5. točki 39. člena ZKP. V takšnem primeru bo predmet preiskave (ali odločanja) isti historični dogodek, o njem in v zvezi z njim in udeleženci bodo na razpolago deloma ali celo pretežno isti dokazi. V primeru, ko bo preiskovalni sodnik opravljal preiskavo ali preiskovalno dejanje zoper enega udeleženca, bo nujno prišlo do tega, da se bi na primer seznanil z nedovoljenim gradivom glede vseh udeležencev. Njegovega videnja primera glede udeleženca, zoper katerega bo vodil postopek, ali v katerem bo odločal na primer
o njegovem ugovoru zoper obtožnico, ne bo mogoče ločiti od ostalih udeležencev oziroma preprečiti, da si ne bi ustvaril pogleda o njihovi vlogi pri dejanju. Če se bo sodnik pri svojem delu v predhodnih fazah postopka, ki bo tekel zoper enega udeleženca,
seznanil z vsebino nedovoljenega dokaza, ki obremenjuje vse udeležence, tega ne bo moč izbrisati z okoliščino, da bo sojenje
zoper druge udeležence potekalo v drugem, ločenem postopku, ki bo bolj ali manj časovno oddaljen od tistega, v katerem si je sodnik ustvaril predsodbo.

Doslej navedeno kaže, da kadar teče kazenski postopek zoper udeležence pri istem kaznivem dejanju, v primerih iz 4. in 5. točke 39. člena ZKP, besedne zveze "ista kazenska zadeva" ni mogoče razlagati zgolj jezikovno ali tehnično, to je, da je ista kazenska zadeva le eden (enotesn) postopek, ki je v kazenski vpisnik vodena pod eno (isto) opravilno številko. Takšna razlaga namreč ne bi v teh primerih zagotovila tiste ravni objektivnosti, ki jo je zakonodajalec postavil kot zakonski standard in ne bi bil dosežen zakonodajni namen iz 4. in 5. točke 39. člena ZKP. Dosledna izvedba instituta izločitve v navedenih točkah zato narekuje oziroma zahteva razlago, po kateri gre za isto kazensko zadevo po 4. in 5. točki 39. člena ZKP tudi v primeru, ko teče več postopkov zoper udeležence pri istem kaznivem dejanju.