TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Četrti odstavek 367. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) je v neskladju z Ustavo.   Državni zbor mora protiustavnost, ugotovljeno v prejšnji točki izreka, odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do odprave ugotovljene protiustavnosti se uporablja četrti odstavek 367. člena Zakona o kazenskem postopku.   Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 25625/2010 z dne 14. 11. 2013 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 25625/2010 z dne 10. 6. 2013 se zavrne.   Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Oškodovanec je upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, in ima pravico z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem uveljavljati ustavno varstvo procesnih pravic v kazenskem postopku. Za presojo, ali gre v posameznem primeru za tak položaj, da mora biti zoper odločitev zagotovljena pritožba ali drugo pravno sredstvo po 25. členu Ustave, je odločilen odgovor na vprašanje, ali kazensko sodišče prve stopnje s sodbo odloči (tudi) o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih oškodovanca. Kazensko sodišče s sodbo ne odloči le o kazenski obtožbi, ampak tudi o interesu oškodovanca, ki vključuje oškodovančeve premoženjske zahtevke, izhajajoče iz izvršenega kaznivega dejanja, in oškodovančev interes, da se v kazenskem postopku v zadostni meri zagotavlja spoštovanje njegovega osebnega dostojanstva kot žrtve kaznivega dejanja. Pravni interes oškodovanca v kazenskem postopku ni neomejen. ZKP oškodovancu ne zagotavlja neomejenih možnosti za varstvo pravnega interesa na prvi stopnji, saj ga oškodovanec lahko varuje le v okviru izvrševanja procesnih pravic, ki mu jih omogoča ZKP. Namen teh procesnih pravic je možnost učinkovitega uveljavljanja premoženjskih zahtevkov oziroma oškodovančevega pravnega interesa. Interes oškodovanca, da se spoštujejo njegove pravice, ki jih ima po ZKP, je zato v tem okviru pravno upošteven. V tem okviru mora biti oškodovančev pravni interes omejen tudi na pritožbeni stopnji in v tem okviru varuje oškodovančevo pravico do pritožbe zoper sodbo tudi 25. člen Ustave. Izpodbijana ureditev, ki oškodovancu ne omogoča pritožbe zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje in s tem pritožbe zoper odločitev o njegovih procesnih pravicah ter v tem okviru o njegovem pravnem interesu v kazenskem postopku, pomeni poseg v oškodovančevo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave. Domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave in prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave nista dopustna cilja za poseg v pravico oškodovanca do pritožbe. Doseganje glavnega namena kazenskega postopka – tj. kaznovanje storilca kaznivega dejanja oziroma učinkovit kazenski postopek ob spoštovanju obdolženčevih ustavnih procesnih jamstev – je ustavno dopusten cilj za poseg v oškodovančevo pravico iz 25. člena Ustave. Ker ukrep ni nujen za doseganje zasledovanega cilja, pomeni izpodbijana zakonska ureditev prekomeren poseg v pravico oškodovanca do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Izpodbijani sodni odločbi sicer temeljita na zakonu, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ker pa do drugačne zakonske ureditve pravice do pritožbe po naravi stvari ni mogoče uresničevati, je Ustavno sodišče izdalo zavrnilno odločbo o ustavni pritožbi.