TFL Vsebine / TFLGlasnik

Alex Cisar:
Več stvari je: športni dosežki, ki so bili v tej sezoni zelo izjemni, po drugi strani tudi uspeh v šoli, saj sem, kot ste rekli, zlati maturant. Tako sem ponosen na cel svoj paket, saj usklajevanje šole in športa na tako visoki ravni ni preprosto. Moram se dejansko pohvaliti, da mi je uspelo.

TFL Glasnik:
Poznava se že kar nekaj časa, a me vseeno zanima, kako vam uspe uskladiti vse to? Osebno sem navdušena nad vašo organiziranostjo. Kako je videti vaš dan? Kako vas lahko posnemajo drugi?

Alex Cisar:
Treba si je prizadevati za svoj cilj – če si postaviš cilj v šoli in športu, potem želiš to doseči. Temu slediš postopoma, korak za korakom. Ustvariti si moraš neko zgodbo o tem, kar želiš izpeljati. Potem iščeš malenkosti, neke niše, da lahko v času priprav skočiš do šole in opraviš kakšno obveznost.

Med pripravami denimo med dopoldanskim in popoldanskim treningom vzamem v roke knjigo in predelam kakšno učno snov. Po drugi strani se bom zdaj na fakulteti, ko bom imel pavzo, odpeljal do Planice in opravil trening. To je moja predstava, v praksi pa bomo videli, kako bo delovalo – moj cilj je oboje delati na visoki ravni, in ker je to moj cilj, bom storil vse, da ga dosežem.

TFL Glasnik:
Naj omenim, da ste mi pozimi na treningu na Pokljuki dejali, da bi študirali medicino, kar bi kot zlati maturant lahko dosegli, a ste pregledali urnik in so bile nekatere vaje takrat, ko ste vedeli, da boste odsotni. Zato zdaj študirate fizioterapijo.

Postati mladinski svetovni prvak v športu, ki je zame kontradiktoren – na eni strani teči na polno, nato se v trenutku umiriti in natančno streljati. Kaj se bo zgodilo to sezono? Vidim, da že trenirate s člansko reprezentanco in da ste že del slovenske biatlonske reprezentance.

Alex Cisar:
V bistvu sem še vedno del mladinske reprezentance, s športnimi rezultati pa sem dokazal takšno raven, da bom letos tekel tudi na kakšnem svetovnem pokalu. Zaradi tega je moja želja, da bi bil čim bolje pripravljen. Čutim, da potrebujem več treningov s člani, ki so na višji ravni kot jaz, zato me lahko potegnejo s svojo pripravljenostjo in tako bolje napredujem.

TFL Glasnik:
Kakšen odnos imata z Jakovom Fakom?

Alex Cisar:
Dober, prijateljski. Je zelo odprt in sem zelo vesel, da mi predaja znanje in izkušnje o malenkostih, ki jih običajni gledalec sploh ne bi opazil, kar pa meni zelo pomaga. Učiti se od najboljših je privilegij.

TFL Glasnik:
Razkrijte nam kakšno podrobnost. Zaupajte nam kakšno malo skrivnost.

Alex Cisar:
Meni je bila zanimiva njegova mentaliteta na največjih tekmovanjih, s katero je osvajal medalje. Recimo olimpijsko. Kako je pristopal k temu, saj vemo, da pred olimpijskimi igrami ni imel ravno najboljših tekem. Ta psihološki del me je zelo zanimal.

TFL Glasnik:
Kaj so vaši cilji v tej sezoni v biatlonu?

Alex Cisar:
V svetovnem pokalu bi se rad čim bolj navadil tekem, vzdušja, pritiska. Ta sezona je, v narekovajih, pripravljalna sezona, ker po njej sledi svetovno prvenstvo na Pokljuki, potem bodo že olimpijske igre. Tako mi bo ta sezona kot neka odskočna deska za vse prihajajoče.

TFL Glasnik:
Greste na olimpijske igre?

Alex Cisar:
Tega še ne vem, imam pa cilj.

TFL Glasnik:
Zanima me, ali imate o vaših ciljih in vrhunski organiziranosti še kaj dodati?

Alex Cisar:
V bistvu je lepo poslušati, ko naštevate moje dosežke, organiziranost. Vse lepo in prav, saj sem tudi sam ponosen, po drugi strani pa menim, da se vsi preveč osredotočamo na izid, na cilj … Poglejva biatlon, pričakuješ rezultat, ker pa ga tako pričakuješ, te sistem sam podre. Psihološko se podreš. Mislim, da je pomembno predvsem to, kako si prišel do tega rezultata, pomembna je vsa ta pot. Rezultat je posledica. To mi pomeni veliko več. Ko sem bil mlajši, sem z zračno puško zelo slabo streljal, slabo sem tekel in sem bil pod slovenskim poprečjem. Sem pa ves čas vztrajal in sem že z malokalibrsko puško začel bolje streljati, bolje sem tekel. Iz sezone v sezono je bilo bolje in na to pot od skoraj nič do zelo visoke mladinske ravni sem zelo ponosen.

Šport je metafora za življenje. Čustva, kot so strah, pričakovanje, živčnost, tesnoba, ne nazadnje tudi veselje in druga pozitivna čustva, lahko v športu izkusiš v enem dnevu – praktično v treh urah. Pred tekmo si živčen, hočeš rezultat, nekaj pričakuješ. Potem je tekma, takrat si zbran, osredotočen na najvišji ravni, po tekmi pa si bodisi vesel dobrega rezultata bodisi žalosten, negativen.

V življenju je enako. Pričakuješ nekaj: pride, ne pride, si pozitiven, negativen, vesel, žalosten, s to razliko, da se mi zdi, da se te stvari v življenju dogajajo bolj na dolgoročni ravni. Recimo služba in vsakodnevni stres, vsakodnevna pričakovanja nadrejenih. Vse to se nalaga in človek se tem ne zna soočiti. V športu je razlika ta, da so vsa ta čustva zelo kratkotrajna: imaš eno tekmo in izkusiš celo paleto čustev in notranjih stanj. Potem je konec. Pride naslednja tekma – v treh mesecih, kolikor traja sezona, doživiš od 35 do 40 takšnih stanj. Kot športnik se navadiš obvladovati vsa ta čustva, saj si ne moreš dopustiti, da bi se to nabiralo v tebi, ker imaš neko omejeno količino energije in je ne smeš trošiti za tiste miselne procese, ki te spremljajo. Tvoja naloga je naslednja tekma.

Skozi šport se dejansko navadiš obvladovati vsa ta čustva in ti potem tudi v siceršnjem življenju to pride prav, saj pride stres, kot študent ga doživim pred spraševanjem, pred kolokviji in testi. V vsakodnevnem življenju pride stres zaradi javnega nastopanja, vendar si ga ti že tolikokrat preizkusil, da veš, kako se z njim soočiti.

TFL Glasnik:
Ne razmišljamo o ciljih, temveč o izvedbi.

Alex Cisar:
To so moje izkušnje. Ko sem bil mlajši in sem vedel, da sem zmožen dobiti medaljo, sem naredil največjo napako: mislil sem si, da sem dober in da grem po tisto medaljo. Problem je bil v možganih, ki so bili naravnani na cilj – kaj bo, če bo. Če bom dobro delal, bo medalja. Če bom dobro tekel, bo medalja. Če bom dobro streljal, bo medalja. Nalagal sem si cilj, nisem pa se osredotočal na izvedbo, temveč sem bil na tekmi z možgani v prihodnosti. Kar je nesmisel, saj ne moreš govoriti o prihodnosti, ker se še ni zgodila.

Morali bi se osredotočiti na izvedbo – nasploh se ljudje preveč osredotočamo bodisi na prihodnost bodisi na preteklost. To je absurd: osredotočaš se na nekaj, kar se še ni zgodilo, tistega v preteklosti, kar se je že zgodilo, pa ne moreš spremeniti. Lahko pa spremeniš prihodnost tako, da se osredotočaš na sedanjost, na sedanji trenutek, na sedanjo izvedbo.

Recimo, med najinim pogovorom sem osredotočen na vsako vašo besedo in jo poskušam procesirati v tem trenutku. Ne premišljujem, kaj bo čez pet minut, ko bom v avtu, kakšen bo promet, kako si bom čez dve uri doma skuhal kosilo. V športu to pride zelo prav: biti v sedanjem trenutku. Ko tečem, tečem in si med tekmo določim točko, na kateri bom lahko začel razmišljati o streljanju, in do tiste točke samo tečem. Če prej začnem razmišljati o streljanju, si ukažem: stop, zdaj teci!

TFL Glasnik:
Zadnje vprašanje je vedno, kakšno je vaše sporočilo Slovencem.

Alex Cisar:
Slovencem bi sporočil, da brez truda ni uspeha.