TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba upnika se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

II. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep v tistem delu, v katerem sodišče prve stopnje ugovoru ni ugodilo, v zvezi z dopolnilnim sklepom o ugovoru z dne 16. 5. 2022, in II. točki izreka, potrdi.

Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Ugovorne trditve, da so zastarale vse zamudne obresti, ki so tekle do tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo v tej zadevi, kar je določljivo in upniku znano ter izhaja iz samega spisa, ter navedba „do tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo“ zadoščajo trditvenemu bremenu glede zastaranja zamudnih obresti, saj takšno uveljavljanje pojmovno ne zahteva navedbe začetka teka zastaralnega roka. Dolžnik mora v ugovoru zastaranja navesti pravno relevantna dejstva, vendar pa ni potrebno, da so ta tudi v celoti pravilna – dolžnik lahko v ugovoru zahteva „več“, uspe pa v manjšem delu.

Kot terjatve, ki zapadejo v bodoče, je treba šteti tiste občasne terjatve, ki zapadejo po času, na katerega segajo časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova, to je po dnevu zadnje obravnave oziroma izdaje sodbe, smiselno za izvršilni postopek po dnevu izdaje sklepa o izvršbi oziroma drugega naložitvenega sklepa v izvršilnem postopku. Do pravnomočne ustavitve izvršilnega postopka zastaranje zgolj ne more začeti teči, ne vpliva pa navedeno na to, katere zamudne obresti predstavljajo pravo judikatno terjatev in katere ne, ter na to, da so zastarale vse tiste obresti, ki so pričele teči do 3 leta pred vložitvijo predloga za izvršbo.