TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 163. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04, 17/06, 20/06 in 39/06 - ur. p. b.) in tretja alineja prvega odstavka 5. člena Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 in 67/02) nista v neskladju z Ustavo.

V veljavni slovenski pravni ureditvi šteje divjad za samostojno premično stvar. Temeljna funkcija divjadi ni v zadovoljevanju gospodarsko-ekonomskih interesov kmetijstva in gozdarstva, temveč je divjad del okolja, ki mora biti varovano tako, da so ohranjeni dolgoročni pogoji za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja. Zaradi takšne funkcije divjadi za okolje je divjad dobila status naravnega bogastva. Glede na to je zakonodajalec s tem, ko je v drugem odstavku 163. člena Zakona o varstvu okolja določil, da je divjad v državni lasti in ne nikogaršnja stvar, ravnal v skladu s pooblastili, ki izhajajo iz 5. in 70. člena Ustave. Zato z ureditvijo v drugem odstavku 163. člena Zakona o varstvu okolja ni posegel v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Lastniki zemljišč niso dolžni na svojem zemljišču trpeti samo izvrševanja lova, temveč morajo dopustiti izvrševanje lovske pravice (ukrepov, povezanih s trajnostnim upravljanjem z divjadjo). Glede na obseg uporabe gozdov za izvrševanje lovske pravice nelastnikov in obseg omejitev, ki so naložene lastnikom zemljišč pri uporabi njihovih zemljišč, obveznost lastnikov gozdov, da dopustijo izvrševanje lovske pravice v svojih gozdovih, ni več v mejah določitve načina uživanja lastnine, temveč so obveznosti in omejitve lastnikov gozdov že takšne narave, da pomenijo poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zakonodajalec je že na podlagi ustavnih določb moral z zakonom določiti način in pogoje za upravljanje z divjadjo, tako da bo zagotovljeno zdravo življenjsko okolje. Ker upravljanje z divjadjo brez uporabe zemljišč in gozdov ni mogoče in obsega številne strokovne naloge, za katere je potrebno posebno znanje s področja divjadi, Ustavno sodišče ocenjuje, da je obveznost lastnikov zemljišč, da dopustijo uporabo svojih zemljišč usposobljenim osebam za izvrševanje lovske pravice, nujen in primeren ukrep za dosego ustavno varovanih ciljev. Ustavno sodišče je ugotovilo, da koristi, ki jih prinaša izvrševanje lovske pravice na način določen, z Zakonom o divjadi in lovstvu, s katerim se zagotavlja varovanje naravne dobrine, odtehta težo posega v pravico lastnikov zemljišč in gozdov. Zato tretja alineja prvega odstavka 5. člena Zakona o gozdovih ni v neskladju z Ustavo