TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.

Pritožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer zatrjevala, da plačilnega naloga od svojega pooblaščenca ni prejela in je v zvezi s tem predlagala tudi izvedbo dokazov (zaslišanje pritožnice in njenega pooblaščenca). Ker pa je elektronsko pošto mogoče šteti za zanesljiv način komuniciranja, bi morala ob tem tudi konkretizirano navesti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi povzročile neprejem elektronske pošte (na primer tehnične težave, napake na strežniku ipd.) in v zvezi s tem predlagati izvedbo ustreznih dokazov (npr. poročila oziroma obvestila ponudnika elektronskih storitev o motnjah v delovanju elektronske pošte v določenem času). Zgolj pavšalna navedba, da ji elektronska pošta ni bila dostavljena zaradi motnje v delovanju sistema elektronske pošte, oziroma, da gre za naključje, temu ne zadosti.

Tudi v primeru, če bi pritožnica dokazala, da od svojega pooblaščenca ni prejela po elektronski pošti poslanega naloga za plačilo sodne takse, pa to dejstvo samo po sebi še ne bi utemeljilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo izvesti predlagano zaslišanje pritožnice in njenega pooblaščenca. Tudi če bi se namreč v celoti sprejelo zatrjevano dejstvo kot dokazano, to ne bi moglo vplivati na ugotovitev, da pritožnica in njen pooblaščenec nista ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi preprečila nastanek zamude pri plačilu plačilnega naloga.

Pri odločanju o vrnitvi v prejšnje stanje je namreč treba presoditi tudi skrbnost stranke in njenega pooblaščenca z vidika ravnanja po dogodku, ki je bil vzrok za zamudo, torej, ali sta storila vse, kar bi lahko, da do zamude ne bi prišlo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica in njen pooblaščenec v medsebojni komunikaciji nista ravnala dovolj skrbno. Predvsem bi moral v konkretnem primeru, ko je obstajala možnost izgube pritožničine pravice do sodnega varstva zaradi nepravočasno plačane sodne takse, skrbneje ravnati pritožničin pooblaščenec, če že ne pri preverjanju, ali je pritožnica dobila poslani plačilni nalog, pa pri pravočasni kontroli oziroma opomniku stranki glede izvršitve dolžnega plačila.