TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožbo soglaša s presojo izpodbijane sodbe, da je toženka v zadevi pasivno legitimirana. Pa ne zato, ker bi zaradi izostanka dolžnega ravnanja po drugem odstavku 71. člena SZ-1 postala po samem zakonu materialno pravni zavezanec za plačilo obveznosti po spornem računu, ampak zato, ker je tožnici odgovorna za škodo, ki ji je zaradi tega nastala. Res je, da toženka glede na dejanske ugotovitve v postopku plačil s strani etažnih lastnikov ni prejela (vsaj v tem se dejanski stan te zadeve razlikuje od zadeve I Cpg 256/2015 z dne 25. 3. 2015), res pa je tudi, da obveznosti iz drugega odstavka 71. člena SZ-1 ni izpolnila, pa bi to morala storiti. Takšna dolžnost upravnika izhaja tudi iz tretjega odstavka 68. člena citiranega zakona in jo je mogoče smiselno uporabiti tudi za primere, kot je slednji, ko obveznosti etažnih lastnikov do tretje osebe niso niti delno poravnane. To obveznost upravniku nalaga zakon, zato se odgovornosti zanjo ne more rešiti s pritožbenim sklicevanjem na dejstvo, da si lahko tretji podatke o etažnih lastnikih v zemljiški knjigi pridobi sam. In prav trditve o takšnem protipravnem ravnanju (kršitvi citirane določbe SZ-1), zaradi katerega je tožnici nastala škoda v višini neporavnane obveznosti po spornem računu, je mogoče razbrati iz tožbene podlage.