TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19), kolikor določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, je v neskladju z Ustavo.   Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do odprave ugotovljene protiustavnosti se nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom lahko predlaga do konca prestajanja kazni zapora.   S sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 40242/2011 z dne 16. 6. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 40242/2011 z dne 20. 1. 2016 in sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II Kr 40242/2011 z dne 17. 11. 2015 je bila pritožniku kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Predlagatelji nadomestne izvršitve zaporne kazni s hišnim zaporom so glede na predmet pravnega urejanja (procesni pogoji za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni) v bistvenem v enakem položaju kot predlagatelji izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Čeprav so predlagatelji hišnega zapora v bistvenem v enakem položaju s predlagatelji zapora ob koncu tedna, so v primerjavi s slednjimi glede možnosti učinkovite uveljavitve načina izvršitve kazni neenako obravnavani. Za vložitev predloga za hišni zapor jim je namreč na voljo bistveno krajši rok kot drugi skupini, torej zgolj do 15 dni po pravnomočnosti obsodilne sodbe. Nameni, cilji in razlogi, ki so povzeti v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, ne utemeljujejo tako različnega zakonskega roka za vložitev predloga za hišni zapor v primerjavi s predlogom za zapor ob koncu tedna. Med prestajanjem kazni se lahko zgodi, da obsojenec npr. hudo zboli, rok za vložitev predloga za hišni zapor pa je zamujen še pred izpolnitvijo pogojev zanj. Zato je rok, ki ga je za vložitev predloga za hišni zapor naknadno določil drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku, zelo omejil uresničitev enega od namenov, zaradi katerega je bil institut hišnega zapora sploh uzakonjen: da v takih primerih prestajanja kazni ne bi bilo več treba prekiniti in nato ponovno odločati o sprejemu v zavod, obsojenec pa bi kazen lahko prestal v primernejših razmerah.