Portal TFL
Novi koronavirus – nove obveznosti delodajalca? Odškodninska odgovornost za okužbo na delovnem mestu
Rubrika
Članki
Pravna podlaga
Povezave
Podsistem TAX
Podsistem FIN
Povzetek
Avtorici predstavljata odškodninsko odgovornost delodajalca za okužbo s COVID-19 na delovnem mestu. Pri tem poudarjata zlasti vprašanja, ali in pod katerimi pogoji se vzpostavi odškodninska odgovornost delodajalca, kakšna je pravna narava te odgovornosti (objektivna, krivdna odgovornost), kdaj delo zaradi večjega tveganja izpostavljenosti okužbi s COVID-19 pomeni nevarno dejavnost, ali in kdaj ima delavec pravico odkloniti delo, kako in pod katerimi pogoji se delodajalec odgovornosti razbremeni ter kaj je pravno priznana škoda, povzročena z okužbo, in kako jo povrniti. Avtorici svoja stališča prikazujeta glede na veljavno ureditev slovenskega pravnega reda, analiza pa vključuje tudi povezavo z dosedanjo sodno prakso slo- venskih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice.
BESEDILO
1. Uvod
Spopadanje s pandemijo in uvajanje ukrepov, ki omejujejo naš vsakdan, nista edinstven pojav v zgodovini in tudi ne pojav, ki bi ga lahko pripisali 21. stoletju. Ena zadnjih podobnih izkušenj sega v leto 1886, ko so se prebivalci Kranjske v takratni državi Avstro-Ogrski spopadali z že kar peto pandemijo kolere v 19. stoletju.1 Vzporednic s takratno pandemijo je mnogo, med njimi tudi ta, da so se okužbe kolere proti slovenskim deželam začele širiti iz Italije, prav tako pa obstaja nekaj razlik, ki kažejo na to, da smo do 21. stoletja dosegli velik napredek, zlasti v medicini in drugih znanostih. Leta 1886 je bilo spopadanje s pandemijo mnogo bolj katastrofično, kot je danes; smrtnost je bila skoraj 60-odstotna, pri tem je za določene poklicne skupine obstajala le 25-odstotna možnost za preživetje, če se je oseba okužila s kolero na delovnem mestu. Kljub temu da se je časovni stroj zavrtel za kar dobro stoletje naprej, je praksa spopadanja s pandemijo precej podobna. Tudi takratna kranjska deželna politika je za namene zajezitve kolere predpisala ukrepe, kot so prepoved romanja po božjih poteh, zapiranje državnih meja, nadzor s strani zdravstvenih komisij, odrejanje karantene ipd.2 Iz zgodovine se lahko mnogo naučimo, vprašanje, ki ostaja, je, kako bomo v črpanju znanja in izkušenj uspešni pri spopadanju s COVID-19.
Prispevek obravnava obveznosti delodajalcev v razmerju do delavcev med COVID-19, pri čemer se osredotoča na vprašanje morebitne odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi zaradi okužbe z novim koronavirusom na delovnem mestu. Prispevek skuša ponuditi odgovore na nekatere dileme, ki v zvezi s to problematiko nastajajo v praksi, zlasti ali in pod katerimi pogoji se vzpostavi odškodninska odgovornost delodajalca, pravna narava te odgovornosti (objektivna, krivdna odgovornost), kdaj neko delo zaradi večjega tveganja izpostavljenosti okužbi COVID-19 pomeni nevarno dejavnost, ali in kdaj ima delavec pravico odkloniti delo, kako in pod katerimi pogoji se delodajalec odgovornosti razbremeni ter kaj je pravno priznana škoda, povzročena z okužbo COVID-19, in kako jo povrniti. Stališča so prikazana glede na veljavno ureditev slovenskega pravnega reda, analiza pa vključuje tudi povezavo z dosedanjo sodno prakso slovenskih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice, ki določa smernice za odškodninsko odgovornost delodajalcev v praksi.
2. Oris pravne ureditve odgovornosti delodajalca
Delovno razmerje med delodajalcem in delavcem uvaja veliko različnih pravic in obveznosti, vključno z dolžnostjo varovanja drug drugega pred škodo. Delodajalcu kot stranki z močnejšim položajem zakonodajalec nalaga večji del obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja delavcev pri delu, ki so podrobneje določene v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1).3 Obveznosti delodajalca po tem zakonu obsegajo ukrepe, povezane s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev ter zagotavljanjem potrebnih materialnih sredstev.
Če se škodni dogodek kljub navedenim ukrepom zgodi, se skladno s 179. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)4 za povrnitev škode uporabijo splošna pravila civilnega prava. Glede na pravila iz Obligacijskega zakonika (OZ)5 je temeljna oblika odgovornosti krivdna odgovornost – delodajalec bo torej odgovarjal v primeru, ko lahko njegovo ravnanje opredelimo kot protipravno in (vsaj) malomarno. Izjemoma, ko gre za dejavnost z izrazito povečano škodno nevarnostjo oziroma nevarno stvar, delodajalec za škodo odgovarja objektivno, torej ne glede na krivdo.
3. Krivdna odgovornost delodajalca
Delovno razmerje temelji na pogodbi o zaposlitvi, zato bi načeloma odgovornost za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, kazalo obravnavati v okviru pogodbene odgovornosti. Vendar sodna praksa takšno odškodninsko odgovornost (delodajalca nasproti delavcu in tudi delavca nasproti delodajalcu) šteje za nepogodbeno odškodninsko odgovornost.6
Za krivdno odgovornost delodajalca morajo biti hkrati podani štirje elementi civilnega delikta: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med njima in krivda. Slednja se, kadar gre za navadno malomarnost, domneva, delodajalec pa se domneve razbremeni tako, da dokaže, da mu malomarnosti ni mogoče očitati. V nadaljevanju prispevka bo pozornost osredi- njena le na elemente, ki bi utegnili z vidika odgovornosti delodajalca med COVID-19 terjati dodaten razmislek pri njihovi razlagi oziroma morebitne prilagoditve.
3.1. Protipravno ravnanje
Protipravno ravnanje pomeni ravnanje v nasprotju s pravom, pravnimi normami. To je ravnanje, ki pomeni kršitev dolžnosti, oziroma ravnanje, ki na nedovoljen način posega v pravno varovane interese drugega. Protipravnost pogosto izhaja tudi iz kršitve določenega predpisa (na primer predpisa o varstvu pri delu).7
Med epidemijo COVID-19 je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) izdal številna priporočila oziroma navodila, ki so določila dolžno ravnanje delodajalca, zlasti v zvezi s preprečevanjem širjenja novega koronavirusa.8 Takšne smernice bi gotovo lahko bile izhodišče za presojo protipravnosti, vendar bo pri tem potrebna nadaljnja presoja konkretnih okoliščin primera. To v praksi pomeni, da bo treba za vsak primer posebej preveriti, ali je neko dolžno ravnanje delodajalca utemeljeno glede na objektivno zmožnost, da izvaja zaščitne ukrepe na delovnem mestu. Prav tako bo pri presoji treba upoštevati naravo dela – ali je neko delo sploh mogoče opravljati na ustrezni varnostni razdalji, ali ima delodajalec prostorske možnosti za razporeditev delavcev, ali je mogoče delo z enako učinkovitostjo opravljati od doma ipd. Protipravno ravnanje lahko pomeni tudi dejstvo, da delodajalec delavca ni ustrezno podučil o varnosti pri delu ali mu ni zagotovil ustrezne osebne zaščitne opreme.9 Ker oškodovanec nosi trditveno in dokazno breme protipravnosti, mora v tožbi določno opredeliti, katero ravnanje delodajalca šteje za protipravno, in zanj navesti tudi ustrezna dejstva.10
3.2. Škoda
V splošnem je škoda lahko premoženjska, kaže se kot zmanjšanje premoženja, ali nepremo- ženjska, v obliki telesnih bolečin, strahu ali duševnih bolečin s posebej opredeljenimi vzroki (zmanjšanje življenjske aktivnosti, skaženost, poseg v čast in dobro ime, okrnitev svobode, poseg v druge osebnostne pravice, poseg v spolno integriteto). Nepremoženjska škoda praviloma spremlja fizične poškodbe, denimo nesreče pri delu, vendar lahko nastane tudi drugače, na primer zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja ali diskriminacije.11 Vsaka neugodnost še ne pomeni pravno relevantne škode. V primeru okužbe z novim koronavirusom bi veljalo v ta obseg šteti le odstopajoče posledice okužbe – večje težave z dihali, zmanjšano življenjsko aktivnost, bistveno oteženo življenje – ne pa tudi manjših oziroma splošno spremljajočih posledic.
Koronavirusna bolezen lahko poteka na različne načine. Pri 80 odstotkih okuženih ima blag potek. Pojavijo se lahko vročina, kašelj, bolečine v žrelu, nahod, slabo počutje, utrujenost, glavobol, bolečine v mišicah in sklepih, izguba vonja in okusa ter prebavne težave. Okužba lahko poteka tudi brez simptomov. Pri 20 odstotkih zbolelih bolezen poteka težje, okoli 5 odstotkov bolnikov pa je kritično bolnih in potrebuje zdravljenje v intenzivni enoti. Razvijejo se lahko pljučnica, sindrom akutne dihalne stiske (ARDS) in drugi zapleti, ki se lahko končajo s smrtjo. Podatki kažejo, da se lahko stanje hitro poslabša, pogosto v drugem tednu bolezni. Večje tveganje za težji potek bolezni imajo osebe, starejše od 60 let, in osebe s pridruženimi kroničnimi boleznimi.12
Poudariti velja, da je kritju škode, ki je nastala zaradi okvare zdravja, primarno namenjeno zdravstveno zavarovanje. Obvezno zavarovanje zajema zavarovanje za primer bolezni in poškodbe zunaj dela ter tudi za poškodbe pri delu in poklicne bolezni (13. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju - ZZVZZ13 Zavarovanec ima v tem obsegu pravico do plačila zdravstvenih storitev, pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela ter pravico do povrnitve potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Če gre za poklicno bolezen ali poškodbo pri delu, ima zavarovanec skladno z 31. členom ZZVZZ pravico do nadomestila zaradi zadržanosti od dela v višini 100 odstotkov osnove. Prvih 30 dni je izplačevanje nadomestila breme delodajalca, nato pa breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje (137. člen ZDR-1). V večini primerov bi bila torej delavcu škoda povrnjena že iz sistema zdravstvenega zavarovanja.
Delavcu ista škoda ne more biti večkrat povrnjena, zato odškodnine v takem primeru ne bi mogel zahtevati od delodajalca. V razmerju med nosilcem zdravstvenega zavarovanja in delodajalcem se uporabijo pravila o subrogaciji.14 Škodo, ki ni krita v sistemu zdravstvenega zavarovanja (zlasti nepremoženjska škoda), pa bi delavec lahko zahteval od delodajalca.
Nadaljnje vprašanje je, ali delodajalec odgovarja tudi za škodo, nastalo drugim udeležencem v »verigi« okužb, na primer družinskim članom okuženega delavca. Glede t. i. posredne (indirektne) škode obstajajo pomisleki, zlasti kako dokazati vzročno zvezo, torej da okužbe »tretjih« izvirajo od prvotnega »prenašalca«.15 To se zdi skoraj nemogoče, nedokazljivo; problem pri tem bi lahko bilo tudi ravnanje tretjega ali kar delavca samega. Po OZ namreč velja, da ravnanje tretjega, ki je odločilno, prvotno vzročno zvezo pretrga (153. člen OZ). »Verižne« okužbe bodo tako gotovo vprašanja, s katerimi se bodo v prihodnje ukvarjala sodišča.
Ne nazadnje se pri ureditvi škode lahko odpre tudi problem reševanja »nove škode« (t. i. latentne škode), saj dolgoročne posledice okuženosti s COVID-19 še niso znanstveno raziskane. O institutu nove škode govorimo tedaj, ko škoda ob dogodku še ni bila gotova oziroma njen nastanek in obseg še nista bila znana.16 Ker glede dolgoročnih posledic novega koronavirusa ne vemo veliko, velja na to problematiko le opozoriti. V pretekli praksi se je vprašanje »nove škode« reševalo z vzpostavljanjem povrnitvenih shem. Kot primer navajava (že veljavno) shemo pri nas, ki jo vzpostavlja Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA)17 za osebe, pri katerih je bila ugotovljena poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu. Delodajalec je bil tako razbremenjen odgovornosti za socialno varnost delavcev, ki so delali z azbestom, država pa je prevzela tudi izplačevanje odškodnin delavcem, ki so oboleli zaradi azbesta.18 O takšnem načinu povrnitve škode morebiti velja razmisliti tudi za (hujše) dolgoročne posledice okužbe z novim koronavirusom.
Opombe:
1 Skubic, str. 11–13.
2 Prav tam.
3 Uradni list RS, št. 43/11.
4 Uradni list RS, št. 21/13 in nasl.
5 Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.
6 Možina, Odškodninska, str. 156.
7 Možina, Odškodninska, str. 158, 159.
8 Higienska priporočila pri izvajanju turistično-gostinske dejavnosti za preprečevanje širjenja okužbe s SARS- CoV-2, Higienska priporočila za preprečevanje širjenja okužbe s SARS-CoV-2 v vrtcih ... Glej: <https://www.nijz. si/sl/sproscanje-ukrepov-covid-19> (17. 2. 2021).
9 Možina, Odškodninska, str. 159.
10 Sodba VS RS II Ips 31/2002 z dne 30. 10. 2002.
11 Možina, Odškodninska, str. 159.
12 Glej: <https://www.nijz.si/sl/koronavirus-pogosta-vprasanja-in-odgovori> (17. 2. 2021).
13 Uradni list RS, št. 9/1992 in nasl.
14 Možina, Komentar, str. 1.
15 Brand/Becker, str. 2668.
16 Možina, Zastaranje, str. 234.
17 Uradni list RS, št. 38/2006 in nasl.
18 Glej: Predlog Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom,