TFL Vsebine / TFLGlasnik

Manjšem poseku lesa od željenega (nerealizaciji načrtovanega poseka) v slovenskih zasebnih gozdovih od željene botrujejo številni razlogi. Pravna ureditev bi sicer tudi lahko bila (delni) vzrok za takšno stanje, a velja uvodoma izpostaviti, da:

• iz povprečja rezultatov ankete zasebnih lastnikov gozdov ne izhaja, da bi imela pravna ureditev odločujoč vpliv[1] in
• je kritičen odnos do normativne ureditve in/ali do njenega izvajanja prisoten zlasti pri nekaterih večjih lastnikih zasebnih gozdov.[2]

Dejstvo je, da iz ankete, ki je zajela razmeroma številčen nabor zasebnih lastnikov gozdov, v povprečju ni bilo zaznati jasnih odklonilnih stališč zasebnih lastnikov gozdov do posameznih pravnih institutov, za katere smo domnevali, da bi jih lahko dojemali kot omejujoče oziroma takšne, da imajo negativen vpliv na gospodarjenje z gozdom.[3] To lahko razumemo kot razmeroma jasen pokazatelj, da srž problema manjšega posega lesa, kot je načrtovan z gozdno-gospodarskimi načrti v (številnih) zasebnih gozdovih, ne leži v pravni ureditvi.

Zaradi takšnih rezultatov smo v okviru projekta avgusta 2023 izvedli še dodatno manjšo anketo med drugimi deležniki upravljanja z gozdovi, v katero so bili vključeni zlasti gozdarska podjetja, interesna združenja in javne institucije na področju gozdarstva. V tej, sicer znatno manjši skupini anketirancev, pa je 32 odstotkov anketirancev ocenilo, da so posamezne, v anketi vnaprej opredeljene določbe Zakona o gozdovih (ZG)[4] in na njegovi podlagi sprejetih predpisov takšne, da pomembno omejujejo bolj aktivno gospodarjenje z zasebnimi gozdovi.

Za uspešno oblikovanje pravnih in drugih instrumentov, ki naj bi pripomogli k večjemu poseku lesa v slovenskih gozdovih, je treba izhajati predvsem iz prevladujočih vrednot, dejanskih razmer in poznavanja motivov (zasebnih) lastnikov gozdov.

In v zvezi z motivacijo zasebnih lastnikov za večji posek lesa v njihovih gozdovih velja med drugim opozoriti tudi na prepričanje številnih zasebnih lastnikov gozdov, da je gozd nekakšna »vrednostna banka«, v kateri se tudi ob neaktivnosti oziroma opustitvi gospodarjenja povečuje ali vsaj ohranja premoženje za njihove zanamce.[5] Pomembno je tudi zavedanje, da posamezniki večinoma priznavajo gozdu večjo vrednost, kot se jo da izraziti z denarjem.[6] To je poleg vprašanja obstoja »neposrednega ekonomskega motiva« (vprašanja ali in kdaj oziroma pod katerimi pogoji nek zasebni lastnik gozda sploh lahko ustvari presežek prihodka nad odhodki s posekom lesa v svojem gozdu in koliko truda mora vložiti za realizacijo določenega dohodka) prav tako treba upoštevati pri oblikovanju instrumentov gozdarske politike.

Predpostavljam, da zasebni lastniki majhnih, razdrobljenih gozdnih posesti, še posebej tisti, ki sami nimajo gozdarskih znanj, praviloma niso motivirani za aktivno gospodarjenje z gozdom. Ciljna skupina morebitnih zakonskih sprememb bi morali biti zato zlasti večji zasebni lastniki gozdov oziroma zasebni lastniki večjih ali vsaj srednje velikih gozdnih posesti.[7] Za manjše zasebne lastnike gozdov pa lahko domnevamo,[8] da bi bilo vsaj pri delu teh lastnikov[9] večji posek lesa v njihovih gozdovih, prej kot s spremembo zakonodaje, mogoče doseči, če bi jim bili na voljo vnaprej pripravljeni poslovni modeli, na primer modeli oddaje gozda v zakup ali upravljanje.[10] Ti modeli bodo v praksi lahko zaživeli le, če bodo prinašali jasne prednosti (znan minimalen dohodek ali druge prednosti) in če bodo za lastnike administrativno preprosti in razumljivi.[11]

Opisane predpostavke upoštevajo spoznanja o številnih t. i. netradicionalnih oziroma »novih« lastnikih gozdov, ki imajo »le majhne parcele, nimajo kmetijskega ali gozdarskega znanja in nimajo sposobnosti ali interesa za upravljanje svojih gozdov«. Pogosto so to »urbani lastniki gozdov« oziroma lastniki, ki so tudi fizično oddaljeni od gozdov, ki jih imajo v lasti.[12]

Ob navedenem pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je usmerjanje ravnanja zasebnih lastnikov gozdov s pravnimi instrumenti v Sloveniji neprimerljivo s stanjem in pravnim ukrepanjem v Avstriji ali Nemčiji; in to ne samo zaradi razlik v lastniškem stanju, naravnih razmerah in vzpostavljenem načinu gospodarjenja z gozdom, temveč tudi zato, ker tradicija zasebnega gospodarjenja z gozdovi v omenjenih državah ni bila prekinjena z nacionalizacijo.

Vsekakor je pri premisleku o uvajanju sprememb zakonodaje s ciljem večjega poseka lesa prvi in bistveni korak analiza in oblikovanje politike različnih pristopov za različne skupine (kategorije) zasebnih lastnikov gozdov. Najprej je treba preučiti obstoj (ne)motivacije za posek lesa glede na različna dejanska stanja oziroma razmere zasebnih lastnikov gozdov in šele na tej podlagi je mogoče oblikovati različne (normativne in praktične) pristope pri naslavljanju različnih kategorij lastnikov gozdov. Ob tem pa velja upoštevati dejstvo, da imajo številni zasebni lastniki gozdov v lasti razmeroma majhne površine gozda, kar pomembno usmerja njihovo (ne)gospodarjenje z gozdom. (Tako je na primer Medved[13] že pred dvema desetletjema (leta 2000) ugotavljal, da je so redni letni donosi od lesa za prodajo nepomembni za lastnike, ki imajo do 5 hektarjev velike gozdne posesti).

Kadar normativni okvir omogoča precej manevrskega prostora za način(e) izvajanja posameznih določil v praksi, smo se ob v raziskavi, ki je na voljo v zadnji izdaji revije Javna uprava, razmišljanju o možnih spremembah normativne ureditve osredotočili zlasti na možne spremembe pri izvajanju obstoječih pravnih pravil. Slednjemu je praviloma treba dati prednost, saj, kot rečeno, pravna pravila, ki dobro delujejo v enem okolju, v drugačnem okolju ne bodo nujno imele enakega učinka. Hkrati pa vsako, še zlasti pa konceptualno spreminjanje ureditve, terja precej časa, da izvajalci in naslovniki usvojijo logiko in razumevanje novega koncepta oziroma pravnih pravil.

Opombe:

*Besedilo je kratek povzetek poglobljenega in obsežnega prispevka Tanja Pucelj Vidovič: O možnih spremembah pravne ureditve gospodarjenja z gozdovi v  zasebni lasti, v: Javna uprava, št. 3-4/2023. Besedilo je sicer nastalo v okviru projekta Ciljnega raziskovalnega programa »Zagotovimo.si hrano za jutri«, z naslovom projekta: Učinkovitejše gospodarjenje z zasebnimi gozdovi v podporo večji mobilizaciji lesa. Za vsebinski pregled in sugestije se avtorica zahvaljuje dr. Špeli Pezdevšek Malovrh.

[1] Več v dokumentu Rezultati anketiranja zasebnih lastnikov gozdov, Ljubljana 2022.

[2] Razprava z lastniki, Jezersko 2023.

[3] Glej op. 2.

[4] Zakon o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93, 56/99 – ZON, 67/02, 110/02 – ZGO-1, 115/06 – ORZG40, 110/07, 106/10, 63/13, 101/13 – ZDavNepr, 17/14, 22/14 – odl. US, 24/15, 9/16 – ZGGLRS, 77/16 in 78/23 – ZUNPEOVE).

[5] Razprava z lastniki, Jezersko 2023.

[6] Tako tudi Teo Hrvoje Oršanič: Ohranjanje narave in lastništvo gozda na primeru Posavja. Magistrsko delo, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2005, str. 70.

[7] Tudi opredelitev večjih in srednje velikih zasebnih lastnikov gozdov mora upoštevati dejanske razmere (na primer delež gozdov v zasebni lasti in povprečno velikost gozdnih posesti v zasebni lasti v Sloveniji) in je ni mogoče zgolj povzeti iz tujih ureditev.

[8] Zaradi stroškov, ki jih predstavlja predaja opravil tretjim osebam, pri manjših zasebnih lastnikih brez specifičnih gozdarskih znanj in tehnologij ter pogosto od gozda oddaljenim bivališčem, ni pričakovati niti poseka za lastne potrebe (kurjavo).

[9] Poleg težav precejšnjega administrativnega in finančnega bremena (časa in stroškov »predaje posla poseka in prevoza« tretji osebi) je treba računati tudi z razmeroma visoko stopnjo nezaupanja zasebnih lastnikov do (popolne) predaje upravljanja gozda tretji osebi.

[10] V okviru predmetnega CRP projekta je nastal tudi Priročnik za krepitev poslovnega organiziranja zasebnih lastnikov gozdov z deležniki gozdno-lesne verige (urednica: Špela Pezdevšek Malovrh, Ljubljana 2023).

[11] Poudariti velja, da ta domneva v predmetni projektni nalogi sicer ni bila raziskana.

[12] Več o spremembi lastništva na primer v Gerhard Weiss, Filip Aggestam, Karl Hogl, Robert Jandl, Ivana Živojinović, Alice Ludvig, Bernhard Wolfslehner: Forest Land Ownership Change in Austria. Country Report, European Forest Institute Central-East and South-East European Regional Office, Dunaj 2015.

[13] Povzeto po T. H. Oršanič, nav. delo, str. 63.