TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka razveljavi ter se tožba v tem delu zavrže, v točki IV izreka pa spremeni tako, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka.

V preostalem (točka III izreka) se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlagatelj sam krije svoje pritožbene stroške.

Podredni zahtevek za ugotovitev, da ne obstaja obveznost predlagatelja (delodajalca) za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta, ki bi temeljila na 129. členu Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), je že vsebovan v primarnem zahtevku za ugotovitev, da ne obstaja terjatev nasprotnega udeleženca (sindikata) in zaposlenih v družbi za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta, ki bi temeljila na 129. členu PKP. To pomeni, da gre pri navedenih zahtevkih za navidezno kumulacijo in bi bilo potrebno o podrednem zahtevku odločiti kot o enotnem zahtevku.

Po 1. odstavku 53. člena ZDSS-1 v zvezi s 6. členom, točka a ZDSS-1 je predmet kolektivnega delovnega spora o izvrševanju kolektivne pogodbe ugotovitev kršitve pravic ali obveznosti, določenih v kolektivni pogodbi, s strani enega od udeležencev kolektivnega delovnega spora, ne pa odločanje o tem, da udeleženec kolektivnega delovnega spora nima določene obveznosti, ki izhaja iz kolektivne pogodbe, oziroma da ne obstoji terjatev zoper njega iz tega naslova. Zahtevku, kot ga je postavil predlagatelj, glede na specifičnost ureditve in vsebine kolektivnih delovnih sporov, ni mogoče nuditi sodnega varstva, zato je potrebno takšen predlog predlagatelja zavreči.

Izplačilo nagrade ob koncu leta iz 129. člena PKP je bilo vezano na doseganje temeljnih ciljev. Ker vsi ti cilji niso bili doseženi, delavci niso bili upravičeni do izplačila te nagrade.