TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je ni obvestil o razlogih za odsotnost za čas od 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013 (ko je izrabil drugi del očetovskega dopusta) in kršitev pogodbene ali druge obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja ponarejanja listin (ko je po rojstvu otroka dopolnil prilogo z navedbo posameznih delovnih dni izrabe očetovskega dopusta). Tožnik je toženo stranko obvestil o nameri izrabe očetovskega dopusta že 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta, s tem pa je izpolnil svojo obveznost iz 16. člena ZSDP. ZDR-1 oziroma ZSDP tožniku ne nalaga obveznosti, da bi moral toženo stranko v 30 dneh pred predvidenim nastopom očetovskega dopusta obveščati še o posameznih delovnih dnevih izrabe. Tožnik je uveljavljal pravico iz starševskega zavarovanja, ki mu ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev pripada na podlagi samega zakona in ni stvar dobre volje njegovega delodajalca. Delodajalci delavcem izrabe te pravice ne smejo preprečevati ali omejevati, četudi se pri tem sklicujejo na potrebe delovnega procesa. Zato očitek tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik ni obvestil o razlogih za odsotnost za čas 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013, ni utemeljen. Poleg tega tožnik s tem, ko je po rojstvu otroka dopolnil prilogo z navedbo posameznih delovnih dni izrabe očetovskega dopusta, ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, s katerimi bi izpolnil znake očitanega kaznivega dejanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

V primeru iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. V času prepovedi opravljanja dela ima delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Tožena stranka, ki je tožniku od 25. 11. 2013 do končanja postopka odpovedi prepovedala opravljati delo, v tem sporu ni dokazala obstoja odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navedeno pomeni, da tožnik v času od 25. 11. 2013 do 5. 12. 2013 ni delal iz razlogov na strani tožene stranke (delodajalca). Ne glede na odločbo o prepovedi opravljanja dela v spornem obdobju ima tožnik na podlagi določb 137. člena ZDR-1 pravico do nadomestila plače oziroma razlike med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal in dejansko izplačanim nadomestilom plače, ki ga je prejemal v času prepovedi opravljanja dela.