TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 43.395,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Upnikovo dejanje v upravnem postopku, ki se ne nanaša na terjatev samo, ki ni namenjeno ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi njegove terjatve oziroma, ki ni podano pred pristojnim organom, ni dejanje v smislu določbe 365. člena OZ.

Stopnja substanciranja navedb ene stranke je odvisna od procesne aktivnosti druge, nasprotne stranke.

Ugovor tožene stranke je terjal dopolnitev navedb tožeče stranke, ki bi morala konkretneje pojasniti predpostavke, na podlagi katerih je utemeljevala pridobitev tržnih deležev v hipotetičnem scenariju. Zaradi aktivnosti tožene stranke je trditvena podlaga tožeče stranke postala nejasna; zgolj nanizani opisni dejavniki iz študij tožeče stranke niso več zadoščali.

Pooblastilo sodišču, da o višini škode odloči po prostem preudarku, ima svojo zrcalno sliko na trditvenem področju; od strank se lahko zahteva konkretizacija navedb, glede katerih pride v poštev določba prvega odstavka 216. člena ZPP, le v omejenem obsegu. Ne glede na to pa morajo stranke v vsakem primeru podati navedbe, ki služijo kot podlaga za oceno škode. Prav tako se od strank lahko zahteva, da svoje navedbe konkretizirajo v obsegu, ki je primeren glede na okoliščine konkretnega primera. Obstajati morajo vsaj oporne točke, na temelju katerih je škodo sploh mogoče oceniti. Če manjkajo tudi oporne točke, je o tožbenem zahtevku mogoče odločiti po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu (215. člen ZPP), saj bi v nasprotnem primeru sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.

Če je sodišče prve stopnje po ponovni preučitvi zadeve spremenilo svoje dosedanje stališče in je (med drugim) menilo, da trditvena podlaga glede hipotetičnega scenarija v okviru izgubljenega dobička ni zadostna, bi to moralo jasno sporočiti tožeči stranki, saj bi ji le na ta način zagotovilo resnično možnost, da se o tem izjavi oziroma, da svoje trditve dopolni. Materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje bi torej moralo biti usmerjeno, kar pa ne pomeni, da bi bilo sodišče dolžno poučevati pooblaščence pravdnih strank, katere trditve konkretno bi morali še podati.

Pravna ureditev EU ne določa vezanosti nacionalnih sodišč na posvetovalne dokumente in njihove osnutke niti na osnutke direktiv.

V skladu z določbo prvega odstavka 267. člena PDEU je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb ter glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij EU. V skladu s sodno prakso Sodišča EU obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje oziroma pristojnost Sodišča EU za odločanje (med drugim) ni podana, če vprašanje ni bistveno za rešitev spora v glavni stvari.