TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I izreka tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94582/2013 z dne 10. 6. 2013 v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 6.797,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2011 dalje do plačila, ter plačilo izvršilnih stroškov 141,66 EUR,

- v točki III izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti pravdne stroške v znesku 1.351,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožba zoper sklep z dne 26. 3. 2018 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 35,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Ker toženec, ki nepremičnino ves čas uporablja, ni trdil, da so obstajale ovire za prevzem del, oziroma da je zahteval primopredajo del na kakšen drugačen način (iz njegove izpovedbe izhaja, da tožniku ni pisal ali ga klical, saj je štel, da je tožnikova dolžnost, da pride do prevzema), pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil pregled in prevzem del opravljen. Toženec je na račun opravljenih del izvedel dve plačili, (po neizpodbijani trditvi) zadnjega 26. 8. 2011, ko je presodil, da je zaradi izvedbenih napak upravičen do nižje pogodbene cene, zato ne more biti dvoma o tem, da so bila obnovitvena dela zaključena ter s strani toženca pregledana oziroma prevzeta, v avgustu 2011 (ne kasneje).

Toženec je trdil, da je tožnika o napakah (ustno) obvestil 9. 11. 2011. Ni pa podal nobenih navedb v smeri, kdaj je posamezno napako odkril. Gre za okoliščino, ki je sestavni del zakonskega dejanskega stanu iz prvega odstavka 37a. člena ZVPot, kar pomeni, da v odsotnosti trditev glede trenutka odkritja napake ni mogoč preizkus, ali je toženec napake grajal pravočasno (v roku dveh mesecev po odkritju).

Pri pogodbeni garanciji ni dolžnosti notifikacije napak, napaka pa se lahko pokaže v garancijski dobi. Enako kot pri stvarnih napakah pa mora tudi pri upravičenjih na podlagi garancije veljati hierarhija pravnih sredstev (razen, če bi se pravdni stranki v okviru pogodbene avtonomije dogovorili drugače). Toženec bi moral dokazati, da subsidiarno upravičenje (znižanje pogodbene cene) uveljavlja zato, ker je tožnik po njegovem pozivu k odpravi vseh zatrjevanih napak, odpravo napak zavrnil.

Ugotovitve pritožbenega sodišča glede obsega dejansko vgrajenega materiala oziroma opravljenega dela ter glede obsega obračunanega materiala/dela, temeljijo izključno na izvedenskem mnenju, do katerega sta se pravdni stranki imeli možnost opredeliti (pripombe nanj je podal le tožnik). Ker pravno odločilno dejstvo temelji na pisnem dokazu, je bilo pritožbeno sodišče glede spoznavnih možnosti izenačeno s sodiščem prve stopnje in je lahko obseg dejansko opravljenih del in vgrajenega materiala ugotovilo brez pritožbene obravnave, ne da bi s tem kršilo načelo neposrednosti.